Romana Kocjančič Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Romana Kocjančič Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Razlog za begunce in migrante niso torej samo politična nestabilnost, gospodarska napetost, etnični in verski konflikti, ampak tudi okoljska degradacija.

Okoljske migracije povzročajo človeško povzročene okoljske spremembe, med katerimi so posledično enkratne katastrofe, naravne nesreče, vojaški in politični prevrati, genocidi nad ljudmi in naravo, s katerimi sistematično uničujemo človeka in stvarstvo, ki nas obdaja. Po podatkih Svetovne banke zaradi poplav in suše narašča lakota, ker je pridelek uničen, število obolelih narašča, cena hrane se dviga, najboljši pridelek pa se iz Afrike izvaža za hrano živalim v Evropo.

Ali ni razlog za velik val ekobeguncev slabo reguliran kapitalizem, ki izčrpava naravo in zastruplja okolje? Ali ne vodi tovrsten kapitalizem, ki je mnogim in mnogim na začetku pomagal iz revščine, neoliberalna politika? Kapitalizem ne spreminja sveta na bolje! Onesnaževanje okolja so zamenjale podnebne spremembe zaradi divjega izčrpavanja naravnih bogastev, med katerimi je na prvem mestu trgovina z nafto in željno iskanje vode. Tržno gospodarstvo nas uči, da je svet surovina, ki jo izkoriščamo. Plenilec pa je bogat razviti svet.

Toda v bitki ne zmaguje kapitalizem ne tržno gospodarstvo, ampak narava. Poraz bitke z njo pa so podnebne spremembe, ki uničujejo bivalni prostor človeka. Poplave, ki ogrožajo Evropo in Azijo, že vrsto let povzročajo migracije zaradi suše v podsaharski Afriki in na Bližnjem vzhodu. Tudi v Siriji ni dovolj vode že kar desetletja in puščava je zamenjala rodovitno zemljo. Kitajska pa je danes že prehitela ZDA glede toplogrednih plinov in se glede črpanja surovin v Afriki ne sprašuje o okoljskih vplivih. Vemo, da naraščajoča količina emisij ogljikovega dioksida vpliva na pogostost poplav, orkanov, tajanje ledu in snega, konflikte in nazadnje na selitev ljudi. Uničevanje ekosistema je tudi uničevanje človeka, ki je del sistema.

Kako lahko zaščitimo tisoče migrantov pred skrajno revščino in tudi naš razviti svet pred uničenjem življenjskih pogojev? Ali lahko zajezimo podnebne spremembe? Največ revnih je odvisnih od zemlje. Od kmetijstva živi v Afriki kar 70 odstotkov ljudi. Najrevnejši tudi nimajo denarja za selitev. Odhajajo bogati. Mednarodna organizacija za migracije se bori, da bi bil tudi njim dodeljen status begunca. Predvsem pa, da bi se razvijali preseljevalni programi za ogrožene populacije, kar se že dogaja na obalnih območjih Fidžija in Aljaske. Zaradi naraščanja morja se bodo morali izseliti prebivalci Kiribatov, Tuvala na Pacifiku in še marsikje. Iz vasi pa se selijo ljudje v mesta in pomembni bi bili programi za vzpostavljanje nove infrastrukture ob naraščajočem številu prebivalcev mest.

Pred 800 leti je sveti Frančišek iz Assisija spomnil s Hvalnico stvarstva na skupni dom, planet, na katerem si delimo življenje. Zaradi pritožb izčrpane, opustošene zemlje pa je papež Frančišek napisal okoljsko okrožnico Laudato si. Njegovo vprašanje, postavljeno vsakemu izmed nas, pa je preprosto: "Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami?" Vemo, da je pozival ob obisku Nairobija lani 195 držav udeleženk pariške podnebne konference, da podpišejo v Parizu konec decembra sporazum. Sklenili so dogovor, ki je po besedah predsednika Evropske komisije Jeana Clauda Junckerja še "zadnja priložnost, da zapustimo prihodnjim rodovom stabilnejši svet in uspešnejše gospodarstvo". 22. aprila naj bi se države v New Yorku s podpisom zavezala, da se globalna temperatura do konca leta ne bo dvignila za več kot dve stopinji in da bodo razvite države pri tem pomagale državam v razvoju.

Ali res lahko s preprostimi dajanji vplivamo na zmanjševanje okoljskih sprememb? Da. Že samo s pravilno uporabo vode pri umivanju zob ali z vožnjo s kolesom ali pešačenjem bomo ustvarili prostor za življenje prihodnjim rodovom. Kamen ob kamenček, tako nastaja jez zajezitve podnebnih sprememb; tako se zmanjšuje število tistih, ki umirajo zaradi lakote, med njimi je kar 49 odstotkov otrokom pod petim letom starosti. Kdor ima sočutje, naj bo sočuten vsaj do sebe, če ne do skupnega doma!