Klemen Zupanc, Nina Čelhar, Adrijan Praznik in Suzana Brborović so nepovezana skupina. Imajo pa marsikaj skupnega. Za zdaj ne kažejo ravno izrazitega odnosa do umetniških oblasti, lokalnih ali globalnih. Kot da jim je vseeno, kaj si mislijo o njihovem delu 'kuratorji'. To je kar precejšnja sprememba glede na prakso številnih prejšnjih generacij, ki so z anteno v glavi ves čas lovile signale, 'kaj kuratorji hočejo' in potem svojo prakso prilagajale accordingly

Četverica poskuša nekaj pokazati. S svojim početjem ničesar ne sporočajo. To trivialno dejstvo je treba vedno znova ponavljati, saj teoretiki in kuratorji prav na tej točki pogosto pogrnejo. Za sporočila je besedilo, za prikazovanje je podoba. Podoba ničesar ne sporoča, besedilo ničesar ne prikazuje. A je to zdaj jasno?

Vsi imajo tudi še precej dela s svojim medijem, kar pomeni, da bo potrebne še nekaj vaje, da ga obvladajo. Ta proces je povezan z osvobajanjem od vplivov, ki so za zdaj prevladujoči pri četverici. Vse to so običajni procesi, ki so stari toliko kot umetnost. Ni bližnjic, nikoli jih ni bilo.

Zupanc je vstopil na sceno s podobami Hoferjev in Lidlov. V zadnjem času ga šoping ne zanima več. V galeriji P74 smo pred kratkim gledali njegove scene avtomobilskih nesreč na sledi Andyju Warholu. Le da so Zupančeve nesreče obložene s procesualnostjo in nekakšno rudimentarno slikarsko logiko (fundamentalno slikarstvo?). Zanimivo bo videti, ali mu bo uspelo to rudimentarno logiko slikarsko razviti.

Čelharjevo sem že povezal z linijo, ki gre od Matissa do Scheibitza z vmesnim postankom pri Dienbenkornu.

Praznik se je prikazal s stripovskimi super heroji, obdelanimi v eminentno slikarski maniri. Pozneje je nabor podob začel širiti. Uporablja več slojev gela in v maso odtiskuje dele figur. Nastajajo goste podobe, ki kar nekako silijo v tretjo dimenzijo.

Sam bi stavil na Suzano Brborović. Njene slike so crossover med tehnično risbo in slikarstvom. Na prvi pogled zelo intenzivne! Opraviti imamo z inovativno uporabo perspektive. Nekatere stvari prosevajo, nekatere izginjajo, nekatere so eksplicitne. Nekatere stvari pa so tam samo zato, da zapeljejo pogled. Nekatere stvari se podirajo, vendar jih podpirajo stvari zraven. Prav tako kot v naravi. Vse skupaj je na koncu pripeljano v stanje ravnotežja.

Brborovićeva odhaja v Leipzig. Pametno. Slovenija je majhna in zaprta škatla, tukajšnje institucije pa v glavnem spijo.