Kaj imajo našteti skupnega? Najprej gre za podoben odnos do vidne stvarnosti, ki jo našteti obravnavajo na podoben način. Richard Diebenkorn si je ogledoval dela zrelega Matissa, obenem pa je pogledoval skozi okno svojega domovanja v Los Angelesu. Skozi leta spremljamo pri njem specifično zgoščanje vizualne materije v enkraten slikarski izraz. Njegove slike iz zrelega obdobja (serija z naslovom Ocean Park) so kot nekakšni komprimati, zgoščenine, povzetki vidne stvarnosti, hja, lahko jim rečemo abstrakti.
Diebenkorn je bil sopotnik ameriških abstraktnih ekspresionistov, vendar so ga v tistem času nekako spregledali. Amerika je iskala lastno identiteto in avtentično umetnost in nekomu se je Diebenkornova umetnost zdela premalo 'ameriška' in preveč 'evropska'. V zadnjih letih njegova dela pogosto videvamo na dražbah, kjer dosega visoke cene. Veliko je slišati o njem.
Thomas Scheibitz je nemški slikar srednje generacije, doma v Berlinu. Leta 2005 je zastopal Nemčijo na Beneškem bienalu. (Kot sem že zapisal: sodobna umetniška oblast se včasih 'zmoti' in v Benetke pošlje kaj dejansko kakovostnega. Scheibitz je bil takšna 'pomota'.) Scheibitz ustvarja svoje umetnine na presečišču med predstavnim in abstraktnim slikarstvom in dizajnom. Točka, kjer srečamo njegovo umetnost, je nestabilna. Kar pomeni, da njegove podobe hitro zdrsnejo v nekakšno nepredstavnost na eni ali v poceni dizajn na drugi strani. Ampak, kot bi morda zapisal umetnostni kritik Andrej Medved, včasih pri njem naletimo na nekaj temeljnega. Scheibitz prav tako nabira oblike za svoje slike v svoji okolici, morda jih pobira iz fotografij. Potem jih sestavi na platnu na način, da oblike druga drugo ne podpirajo, ampak lomijo. Rezultat so nekakšni slikarski komprimati, abstrakti, ki so po svojem notranjem ustroju izredno dinamični, skoraj nestabilni.
Nekaj podobnega počne britanska slikarka Phoebe Unwin, vendar z dodatno opombo: nekatere objekte Unwinova namerno izganja v brezobličnost. Nekaj podobnega počne tudi nemška slikarka mlajše generacije Anne Neukamp, ki smo jo pred kratkim gledali v ljubljanski galeriji Podnar.
Najbolj sveža v tej skupini je razgledana slikarka Nina Čelhar. Čelharjeva še študira pa vendar njene slike kažejo precejšnjo stopnjo zrelosti. Trenutno razstavlja v bežigrajski galeriji v Ljubljani.