Glavni vzrok za današnji položaj športa je televizija, ki je pred dobrega pol stoletja s številnimi prenosi velik tok denarja začela preusmerjati v šport, saj se je ta z desetletji razvil v zelo donosno gospodarsko panogo. Zaradi armade navijačev po vsem svetu, ki na malih zaslonih spremljajo najbolj popularne obračune, lahko šport nehote primerjamo z gladiatorskimi igrami.

Če za šport v rekreativni obliki lahko trdimo, da je spodbujevalec zdravega življenja, tega ne moremo trditi za vrhunski šport. Seveda je športnik v tej obliki tekmovanja (kondicijsko) zdrav, a na drugi strani ima precej športnikov kronične bolezni in poškodbe ... V tokratnem zapisu bi se rad osredotočil na aktivne športnike, ki tekmujejo kljub poškodbam. To je tisti element, ki po mojem mnenju šport še najbolj spominja na čase gladiatorskih bojev.

V ZDA te dni močno odmeva primer igralca ameriškega nogometa Roberta Griffina III., ki se je v uvodnem krogu letošnje končnice Lige NFL poškodoval. Podajalec Washingtona je ob koncu prve četrtine proti Seattlu obnovil poškodbo kolena, v nadaljevanju akcije pa še poskrbel za vodstvo s 14:0. A to je bila njegova zadnja velika poteza na tekmi, saj je zaradi vse slabšega stanja kolena na trenutke šepal, v zadnji četrtini pa je njegovo koleno dokončno klecnilo in je moral zapustiti igro. Takrat je na semaforju pisalo 21:14 za Seattle, ki je tekmo varno pripeljal do konca in zmagal.

Bi moral trener Mike Shanahan iz igre prej potegniti svojega prvega zvezdnika? O tem se zadnje dneve krešejo številna mnenja. Po bitki je lahko biti general, a razplet je pokazal, da se tveganje in vztrajanje s poškodovanim igralcem ni izplačalo. Washington je namreč tekmo izgubil, Griffin pa je z igranjem dodatno škodoval lastnemu zdravju, saj je moral kmalu na operacijo križnih vezi, zaradi česar ga čaka večmesečna rehabiltacija.

Če je javnost precej kritizirala to odločitev, pa so strokovnjaki, med katerimi je veliko nekdanjih igralcev, v veliki večini podprli Griffinovo (in Shanahonovo) odločitev. Njihov glavni argument je bil, da se mora vsak igralec naučiti igrati z bolečino, sicer v Ligi NFL nima prihodnosti. Ob tem pa se jih je veliko spomnilo še na finale Konference NFC izpred dveh let, ko se je v dresu Chicaga poškodoval podajalec Jay Cutler in zaradi prevelike bolečine obsedel na klopi. Chicago je tisto tekmo izgubil, na Super Bowl je napredoval Green Bay in nato tudi osvojil naslov prvaka. Cutler je takrat dobil etiketo mehkužca, ki se je nikakor ne more otresti.

Razumem filozofijo igranja ob bolečini, razumem odnos do kluba, delodajalca in soigralcev, s katerimi deliš in gojiš iste tekmovalne cilje, a tega enostavno ne podpiram. Res je, da nikoli nisem bil vrhunski športnik, nisem vložil 20 ali več let svojega življenja v en sam cilj, nato pa bi skrenil s poti do cilja zaradi neke lažje poškodobe ali zgolj večje bolečine.

A vseeno moram vprašati: Ali je ena zmaga več, ena nagrada več ali ena ničla na bančnem računu več res vredna več od zdravja? Na neki način so mi nehote odgovorili že igralci iz iste Lige NFL - pred meseci je namreč več kot 2.000 nekdanjih igralcev vložilo tožbo proti ligi. V tožbi navajajo, da je igranje ameriškega nogometa negativno vplivalo na njihovo duševno zdravje, možganske poškodbe in celo na nastanek demence in Alzheimerjeve bolezni.

Ameriški nogomet je brez dvoma oblika modernega gladiatorstva, vključno s smrtnimi primeri. Legendarni Junior Seau, ki je v Ligi NFL najbolj blestel v 90. letih, je maja lani naredil samomor. Šele pred dnevi so po več mesecih v javnost prišli izvidi pregleda njegovih možganov. Poročilo je pokazalo, da je igralec trpel za kroničnim vnetjem možganske opne, kar naj bi bila posledica pretresov možganov (čeprav teh v uradnih zdravniških kartonih, ki so jih vodili v klubih, sploh ni bilo; njegova nekdanja žena pa je zaman opozarjala, da so številni udarci na igriščih vplivali na spremembo njegovega vedenja in osebnosti).

Športniki so ljudje s svojimi sanjami, ki bi zanje naredili marsikaj, tudi tvegali lastno zdravje. Žal pa so prevečkrat zgolj kmet na večji šahovnici, za katero vse ključne poteze vleče kapital in je v kapitalistični logiki po kovanju (še) večjega dobička brez pomisleka pripravljen žrtvovati istega kmeta, ki mu je prej prinašal dobiček.