V Berlinu, kjer je Angela Merkel pred dobrima dvema tednoma pogoltnila grenko pilulo in zaradi lastnega podcenjevanja situacije, ki bi lahko nastala po letošnjih "drugačnih evropskih volitvah", podprla nekdanjega luksemburškega premierja, sem s TXL-avtobusa še uspel ujeti nekaj zadnjih visečih plakatov s podobo Jean-Clauda Junckerja. Na njih ima rahel nasmešek, a že v sredo se mu bo nasmešek razširil čez cel obraz.

Zakaj? V sredo ga bodo evropski poslanci skoraj zagotovo potrdili za naslednjega predsednika Evropske komisije. In potem se tudi uradno začne trdo delo oblikovanja naslednje Evropske komisije – razdelitve portfeljev glede na kandidatove izkušnje in "nacionalne interese" posameznih držav članic, pa postaviti organigram delovanja novih komisarjev ... in vmes bo Juncker moral loviti še zahteve o večji zastopanosti žensk v novi Evropski komisiji.

V Bruslju so prejšnji teden tako govorili samo o dveh temah – ali bo v naslednji komisiji zastopanih vsaj deset komisark (dozdajšnje komisarke v skupni kampanji s pomočjo prstov na rokah kažejo na države članice in Junckerja, da jih mora biti najmanj deset) in kdo bo dobil "najslabši" evropski portfelj, tj. portfelj večjezičnosti. Tega je leta 2007 zasedel Romun Leonard Orban, romunski komisar, ki mu ga je takratni predsednik komisije Jose Manuel Barroso dodelil zaradi izjemne šibkosti kandidata in države.

Potem ko je britanski premier David Cameron na videz izgubil bitko proti imenovanju - po njegovih besedah - "politika starega kova" Junckerja, je po Bruslju in Londonu završalo, da se bo Juncker maščeval tako, da bo večjezičnost podelil Veliki Britaniji.

Šalo na stran – Velika Britanija tega portfelja ne bo dobila. V svojem objavljenem programu za prihodnjih pet let je Juncker napovedal pet prioritetnih področij – poleg delovnih mest in rasti, nove evropske energetske unije, trgovinskega sporazuma z ZDA in reforme monetarne politike je na peto mesto dal prav razrešitev odprtih vprašanj z Veliko Britanijo, se pravi več kot potrebno reformo EU-ja.

In kdo bo potencialni prejemnik "nagrade za najboljši evropski portfelj"? Zna se zgoditi, da je to lahko Slovenija.

Zakaj?

Prvič, zato, ker Slovenija nima izoblikovanih jasnih evropskih prioritet. Čeprav v javnosti slovenska stran nenehno izpostavlja širitev EU-ja kot svojo prioriteto, je to zgolj in samo metanje peska v oči javnosti. Ne samo, da v to ne verjame niti sama več, s širitvijo je za prihodnjih pet let konec. Tako jasno je to Juncker zapisal v svojem zunanjepolitičnem programu.

Drugič, zato, ker se imenovanja komisarja lotevamo "po slovensko". Namesto z vsebino se ukvarjamo s formo – kot da smo na lepotnem tekmovanju in razpravljamo o tem, ali je kandidat A "lepši" od kandidata B. To so razprave na gostilniški ravni. Če želimo dobiti "težek" portfelj, moramo, če smo resna država, predlagati strokovno izjemno podkovano, a politično (tudi na evropski ravni) izjemno izkušeno osebo. V Bruslju se namreč bije brezobziren politični boj, v katerem ne morejo zmagovati akademiki, tehnokrati ali diplomati.

In tretjič, zato ne poznamo postopkov imenovanja komisarja. Po zmotnem prepričanju lahko počakamo do konca poletja, celo do oblikovanja nove vlade v drugi polovici septembra, in potem začnemo z Junckerjem "malce preigravati" imena za slovenskega člana komisije. Takrat bo zgodba končana. Viri v Bruslju pravijo, da želi imeti Juncker sestavo "zaključeno" do konca julija.

Zato se Slovenija ne sme igrati. Predvsem se z usodo države ne smejo igrati politiki – Novi. Stari. Zmagovalci. Poraženci.

S skupnimi in odločnimi koraki v naslednjih tednih morajo politiki vseh opcij preprečiti najslabši mogoči scenarij, ki bi nas lahko pripeljal do tega, da res dobimo toliko opevan portfelj "večjezičnosti".

Ta scenarij je ta, da bi nova vlada, ki bi se npr. uspela sestaviti v drugi polovici septembra, ko se bodo že začela zaslišanja komisarskih kandidatov v Evropskem parlamentu, tik pred zdajci ali celo med samim postopkom parlamentarnih zaslišanj zamenjala slovenskega komisarskega kandidata, ki bi ga – sicer legalno - imenovala odhajajoča vlada. To bi bil smrtonosen udarec že tako nizki kredibilnosti Slovenije v EU-ju.

Alenka Bratušek mora zato na posvet povabiti vse dozdajšnje politične akterje in zmagovalne stranke včerajšnjih volitev in doseči dogovor ne samo o imenu kandidata za slovenskega komisarja, ampak narediti tudi seznam za Slovenijo prioritetnih portfeljev. Tako imenovan kandidat bi tako dobil potrebno politično verodostojnost, Slovenija – in Alenka Bratušek, ki v sredo potuje na evropski vrh, kjer se bodo evropski voditelji na večerji dobili s takrat že potrjenim predsednikom Evropske komisije in začeli preigravanje s portfelji – pa dokaže, da zna igrati po pravilih velikih.