Zgodilo se je to, in ne prvič, da so sestavo Tarče pogojevali povabljenci. Potem ko v oddajo o zadolževanju in razdolževanju Slovenije nista prišla ne zdajšnji ne eden prejšnjih finančnih ministrov, je vabilo sprejel predsednik SDS Janša, ki pa je sodelovanje pogojeval z nastopom nekdanjega državnega sekretarja Širclja. Uredniki so pogoj sprejeli in povabili oba. In tu se je sprožil vrtiljak novih pogojevanj in zavračanj sodelovanja v Tarči, kar je imelo za posledico, da se je oddaja začela s polurno zamudo, nato pa smo v studiu poldrugo uro poslušali samo dva udeleženca. Ne spomnim se, da bi bila zasedba v kakšni tovrstni oddaji kdaj tako zdesetkana in da bi tako dolgo čakali, ali bo še kdo prišel.

Tisti, ki svoj nastop pogojuje z nenastopom tega ali onega, ima seveda v glavi zelo jasen cilj, ki mu kajpak lahko oporekamo legitimnost, ne pa tudi legalnosti, in poskuša izsiliti postavitev, ki mu prinaša največ koristi. Uredniki, ki morajo seveda od vsega začetka igrati odprto igro, vsakemu od povabljencev navesti vsa imena sodelujočih, niti za trenutek ne smejo dopustiti pomožnega »urednikovanja«, ki ga s svojimi argumenti ponuja kateri izmed udeležencev. V pripravi četrtkove Tarče se je očitno zgodilo nasprotno, uredniki so nekritično popuščali in na koncu ostali tudi brez tistega, ki je svoj nastop v oddaji pogojeval z nastopom še enega člana svoje stranke.

Kot rečeno, to se v naši hiši ni zgodilo prvič. Spomnim se, ko je v devetdesetih letih takratni predsednik države »izrazil željo«, da bi pogovor z njim vodil njegov prijatelj, sicer zelo ugleden novinar. Kakšno leto pozneje je predsednik vlade z najdaljšim stažem od vodstva naše hiše zahteval, da mu večer pred interpelacijo omogočimo enourni intervju; tega kot urednik nisem mogel dopustiti, ne glede na posledice. Jeseni 1991, ko sem bil nekaj tednov odsoten, je razpadla Slovenska demokratska zveza. Sprti strani nista hoteli skupaj nastopiti v oddaji Žarišče in sta zahtevali vsaka svoje Žarišče, in to isti večer. Ljudje, ki so tedaj vodili zavod in Svet RTVS, so to dovolili in dopustili enega največjih zdrsov neodvisnega televizijskega novinarstva. In še primer iz konca devetdesetih: že tedaj zelo mogočni Zoran Janković si je pri televizijskem vodstvu, proti moji volji, izposloval neposreden televizijski prenos 50-letnice obstoja Mercatorja!

Novinarsko in uredniško delo ne dovoljuje nikakršnega popuščanja in pogojevanja s strani ljudi znotraj hiše ali zunaj nje. Ko popustiš enkrat, si že popustil tudi drugič in tretjič. Novinarji in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov morajo biti pri svojem delu neodvisni in so dolžni ohranjati avtonomijo novinarskega poklica. Tudi za ceno, da stoli za povabljene v studiu ostanejo prazni. V tem primeru je treba gledalcem ali poslušalcem nedvoumno pojasniti, zakaj nekdo v oddaji ne sodeluje. V naših poklicnih merilih jasno piše, da se je treba izogniti vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.