Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja, piše Radmilovič. Foto: Reuters
Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja, piše Radmilovič. Foto: Reuters
Marko Radmilovič. Foto: Anže Vrabl

Najprej in na začetku: niso vsi ljudje na Facebooku! Obstaja celo peščica čudakov, ki ne uporablja nobenega družbenega omrežja.
V imenu teh čudakov danes dvignemo glas in javno zastavimo nekaj osnovnih vprašanj, ki begajo internetno-socialnega abstinenta. Najbrž zvenimo naivno, morebiti provokativno neumno, a dileme socialno nedolžnih so naslednje: kako ti lahko nekdo na Facebooku ali Instagramu ali Twiterju ali SnapChatu ali na blogih ali na forumih ukrade osebne podatke? Kako jih lahko zlorabi?

Zunanji opazovalec namreč naivno sklepa, da so ta omrežja zgrajena izključno za predstavljanje, izpostavljanje in poveličevanje osebnih podatkov vsakega individuuma posebej. Načelno verjamemo apologetom teh omrežij, ki poudarjajo zgodovinske prednosti vsega sistema; gospodarski, marketinški, varnostni, kulturni in kar je še podobnih pozitivnih vidikov, ki jih v eri pred Facebookom nismo poznali.

A vse te primerjalne prednosti temeljijo na osebnih podatkih. Ki jih člani voljno in z radostjo v srcu ter pesmijo na ustih podarjajo svetovnemu spletu. Če prostovoljno postaviš vso svojo intimo na vpogled ¬– kako ti je ime, kdaj si rojen, kje si se šolal, kaj ješ, kaj poseduješ, kaj bi rad posedoval, česa se bojiš, česa se veseliš, koga ljubiš in koga sovražiš, kakšni so tvoji otroci, kakšni so tvoji starši – kako lahko pričakuješ, da bo tvoja intima ostala zasebna?

Moramo se motiti, saj ni mogoče, da bi se motili vsi ti milijoni uporabnikov; a od zunaj je videti, da socialna omrežja temeljijo na nezasebnosti. Tako moramo ugotoviti: Biti aktiven znotraj teh virtualnih skupnosti in hkrati razglašati varovanje osebnih podatkov je podobno bedasto, kot bi obsojenega vlomilca najeli za varnostnika v banki!

Na nekoč legendarnem MTV je v izboru bolj kot ne bizarnih TV-oddaj ena, ki se imenuje Catfish. Som po slovensko, gre pa za izraz, ki ga mladina uporablja za primere lažnega predstavljanja na spletu. Menda narašča trend, ko se skozi lažne profile, lažno predstavljanje, večkrat v izkoriščevalske, kdaj v ljubezenske, pogosto v egocentrične namene mladi izdajajo za nekoga, kar niso. A najbolj očarljiv je del oddaje, v katerem voditelja pravo osebo, ki se skriva za lažnim profilom, s pomočjo omrežij izsledita dobesedno v nekaj minutah. Z nekaj kliki po pametnih telefonih spretna mladeniča posilita na stotine osebnih podatkov in verjetno prekršita na desetine samo sebi namenjenih zakonov za njihovo zaščito … Hočemo povedati, da so osebni podatki na spletu ne le ogroženi po definiciji, temveč in predvsem tudi relativni. Prekršek, ki so ga storili pri Cambridge Analytici s pridobitvijo in poznejšo zlorabo podatkov, ni nič drugega kot le še ena epizoda v žalostni zgodovini reka: Priložnost dela tatu!

Temeljno in za obče dobro edino relevantno vprašanje se tako glasi: Ali so družbena omrežja za naše bivanje resnično tako pomembna, kot v glavnem sama o sebi trdijo, da so?

Najbrž so res in nedotaknjena zasebnost ali očuvana intima bo za nas dinozavre na koncu ognjena krogla, ki pada z neba. Zasebnost nas bo izbrisala s planeta. Parafrazirano: komur bo uspelo v celoti ohraniti osebne podatke, ga ne bo!

In če vedno redkejši začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku in drugih omrežjih, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom. Kot se je značilno videlo pri kraji osebnih podatkov, jih omrežja v navezavi z marketinško-analitično mašinerijo uspešno spremenijo v blago. V izdelek, ki se proda najboljšemu ponudniku.

In kot vsaka čudna zgodba ima tudi ta čuden konec … Medtem ko se vsakodnevno trudite, da čim več ljudi na spletu spozna vašo izjemnost, vas vaš najljubši komunikacijski kanal ocenjuje glede na kilogram žive teže.