V mlečnih zobeh se namreč skrivajo matične celice, ki so zelo dragocene. Pa pojdimo po sledeh oglasa.

Na začetku - zobna miška je koncept, ki smo ga uvozili z Zahoda in gre v isto vrečo kot noč čarovnic ali valentinovo. Naša mladost je v povezavi z mlečnimi zobmi temeljila na sukancu, učiteljici in kapljici krvi. Ter radovednosti ob vsaj rahli grozi držati lasten zob v roki. S pojavom nebrzdanega kapitalizma pa je tudi odpadli zob dobil s konceptom zobne miške svojo vrednost. Prosvetljeni starši pod blazine nastavljajo zobne krtačke, druga skrajnost pa so starši, ki nastavljajo bombone. Vmes so starši, ki za izgubljen zob podarjajo po pet evrov. Pri dveh otrocih in vsem tistem zobovju se na koncu nabere kar lepa vsota. A ta ni nič v primerjavi z najnovejšo uporabno vrednostjo mlečnega zoba! Še prej pa nekaj o matičnih celicah.

Kot pravi znanost, ima vsak človek v sebi celice, ki imajo čudovito sposobnost razmnoževati se v druge tipe celic, iz katerih se nato tvorijo nova tkiva. Zadeva je izjemno zamotana, a s transplantacijo kostnega mozga ali recimo krvi lahko zdravniki zdravijo mnoge hude bolezni, tudi raka. Druga možnost je transplantacija celic iz popkovine, šele pred kratkim pa so odkrili, da je izjemno visoka koncentracija matičnih celic tudi v mlečnih zobeh. Te dentalne matične celice imajo izjemno visoko koncentracijo mezenhimskih matičnih celic, ki naj bi se uspešno razvijale v celice, iz katerih se tvorijo kosti, maščobno tkivo, celice jeter, hrustanec in podobno. Obstaja pa manjši problem: medtem ko je zdravljenje z matičnimi celicami, recimo iz kostnega mozga, že široko razširjeno, je zdravljenje z dentalnimi matičnimi celicami še v eksperimentalni fazi.

In zdaj k bistvu, ki je seveda razlika med življenjem in smrtjo. Ni preteklo mnogo po odkritju matičnih celic v zobeh, ko so se že pojavili prvi komercialni ponudniki skladiščenja mlečnih zob. Ideja je v bistvu precej stara. Kot vemo, se je dal že zviti Walt Disney zamrzniti, čakajoč na čase, ko bo medicina napredovala na višjo stopnjo. Želja po večnem življenju je pač gonilo človeštva in ima le en problem, ki je seveda cena. Potapljati trupla v tekoči dušik je draga zadeva, zato se shraniti zob, ki v sebi skriva potencial ozdravitve enkrat v bodočnosti, zdi mnogo primernejša metoda. In prav za to pri vsej stvari gre! Komercialni oglas o brezposelni zobni miški vas vabi, da v posebni banki shranite zob svojega otroka, in ko bo otrok nekoč v bodočnosti hudo zbolel, mu bodo lahko matične celice iz zoba rešile življenje. Danes sicer še ne, nekoč v bodočnosti pa bo medicina zagotovo toliko napredovala.

Gre za humano in veličastno tehnologijo z manjšim problemom: na nas starše se odgovornost za otroka podaljšuje na vse njegovo življenje. Kot je preroško zapisal Kurt Vonnegut v kratki zgodbi Veliki vesoljski fuk - prihaja čas, ko bomo starši odgovorni za dejanja in življenja svojih otrok ves naš vek! Kar je koncept, ki ga vsak starš z veseljem podpiše, zobna tehnologija pa žal omogoča, da bomo vsaj moralno odgovorni za zdravje otroka tudi po svoji smrti!

Tako danes stojimo zaradi mlečnih zob v strahovitem precepu: "Ali naj plačam približno 2.500 evrov za dvajsetletno hrambo zoba in s tem nekoč v bodočnosti rešim otroku življenje, ali naj gremo raje na smučanje v Dolomite?" To se sprašujejo starši iz dobro stoječih družin, tista večina pa se sprašuje, ali naj hranijo zob ali naj plačajo šolsko malico. Na oboje pa je padla strahotna teža odgovornosti, da so imeli enkrat v preteklosti ključ do otrokovega zdravja, pa ga enostavno niso uporabili.
S tega stališča je reklamiranje hrambe mlečnih zob skrajno neprimerno, če ne že nemoralno in neetično - ker nam staršem nakaže pot do večnega življenja, s tem pa nas postavlja odgovorne za življenje otroka nekje v daljni bodočnosti.

Vse te dobrodelne akcije, ki jih zadnje čase tako vneto sponzoriramo tudi mediji, tako postanejo brez zveze. Pa kaj potem, če otrok nima za malico in ga zebe ter živi v vlažnem in mračnem stanovanju? Njegova sreča se skriva v majavem zobu in le na starših je, da sežejo po njej.

Kar sama od sebe pa se ponuja tudi logična rešitev … Naj hranjenje zoba plača zdravstvena zavarovalnica! Žal pa se to zdi, ne le zaradi današnje krize, manj verjetna možnost.

V Sloveniji se letno rodi približno 22.000 otrok. Če bi za vsakega plačali približno 2.500 evrov za skladiščenje mlečnega zoba, bi nas to stalo 55 milijonov evrov, kar ni neki denar. Je pa res, da bi s tem dramatično podaljšali življenjsko dobo in še poglobili problem staranja prebivalstva. Ki seveda živi na račun pokojninske blagajne, država pa že danes v tem, da zdravstvena blagajna plačuje uslugo, ki posledično izčrpava pokojninsko blagajno, ne vidi nobenega smisla. Ekonomski interes države je, da čim prej po odhodu v pokoj umremo, in po novem vsak mlečni zob, ki med otroško igro pade v travo, pomeni za državo nevarnost manj.