Spomenik Maistra v Ljutomeru. Foto: MMC RTV SLO
Spomenik Maistra v Ljutomeru. Foto: MMC RTV SLO
Panonska muza kiparke Irena Brunec Tebi.
Panonska muza kiparke Irena Brunec Tebi. Foto: Arhiv RTV SLO

*

Kar so vsi, razen Aleksandra Bassina, upokojenega šefa ljubljanske Mestne galerije, prezrli, je, da je Muza pred galerijo Murska Sobota sodobna umetnost! Z majhnim zadržkom sicer.

Murska Sobota sicer ni Skopje, imata pa obe mesti zdaj nekaj skupnega. Po Skopju namreč povsod naletite na bizaren kič, ki se 'kao' napaja pri (starogrški) klasiki. Vse imajo. Imajo Aleksandra in Partenon pa skulpture nekakšnih živali in še svašta. V Murski Soboti imajo muzo Erato, ki je videti podobno. Avtorica muze Irena Brunec je še prej v Ljutomeru postavila generala Maistra, ki je videti kot da je ušel iz Disneylanda.

Brunčeva misli, da gre za 'klasiko', da je njena umetnost torej 'klasična'. To ne drži. Muza (in Maister) je čudaški kič nekje med Jeffom Koonsom in Damienom Hirstom s ščepcem narodno-zabavnega. Klasika je že zdavnaj minila. Če kdo danes dela 'klasiko', v najboljšem primeru pride do manierizma, ki pelje v povsem navaden kič. Prav tak primer so skulpture Brunčeve. Erato je torej primer sodobne umetnosti in bi zato morala stati v ljubljanskem Muzeju za sodobno umetnost.

Poslušali smo prepire med avtorico in strokovno javnostjo. Bilo je veliko nesporazumov. Proizvedlo se je veliko teksta. Tekst, ki ga je Brunčeva ob tem proizvajala, je bil za njeno skulpturo neprimeren. Da bi stvar sicer funkcionirala v smislu sodobne umetnosti, bi morala avtorica reč opremiti z drugačnim tekstom. Zglede je mogoče najti v svetu 'sodobne umetnosti'. Namesto da svoje delo zagovarja kot 'klasično', bi ga morala zagovarjati kot 'sodobno', konceptualno. O sodobni umetnosti je napisanih na tone knjig. Po teh knjigah je mogoče najti veliko teksta, s katerim bi Brunčeva lahko opremila svoje delo. Dvomim sicer, da bi jo slovenski establišment potem le vzel za svojo, saj je tisti ščepec narodno-zabavnega, ki sili iz njenih skulptur, vseeno preveč akuten.

Če bi iskali zvočno vzporednico njenim skulpturam, bi najbrž našli Saško Lendero, Rebeko Dremelj … Helena Blagne je pač prestara za takšno primerjavo. Saj veste: zvočni umetniki sledijo vizualnim z zamikom.

PS: @Siso, Zek: pogosto pišeta (ne da bi se tega zavedala) o okusih, subjektivnem. Kaj je komu všeč . Implicirata, da tudi jaz pišem (le) o okusih, in da vsiljujem svojega. Ne drži. Ne pišem o okusih. O okusih razprava tako ali tako ni mogoča. Meni so npr. všeč zgodnji Def Leppard, pa mi je povsem jasno, da gre za trivialno muziko.

Še enkrat za tiste, ki vlečete iz mojega pisanja čudaške sklepe: pišem trdo teorijo. In čakam argumente proti.

*Bolje pozno kot nikoli.