Putin se ne udeležuje televizijskih in radijskih soočenj in nima volilnega programa. Foto: EPA
Putin se ne udeležuje televizijskih in radijskih soočenj in nima volilnega programa. Foto: EPA

Rusko politično prizorišče spominja na puščavo, duma je sprejela številne represivne zakone, ki omejujejo delovanje opozicije, v parlamentu opozicijskih strank ni. Zunajparlamentarna opozicija je neenotna.

Vlasta Jeseničnik
Vlasta Jeseničnik je dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Moskve. Foto: Silvester Štok
Upokojitvena starost za moške je 60, za ženske pa 55 let. Foto: EPA
Putin z novinarko ameriške televizijske postaje NBC Megyn Kelly, ki ga je intervjuvala pred nekaj dnevi. Foto: EPA

Ves svet se je pripravljal na vstop v novo tisočletje, prvi predsednik Rusije pa se je z besedami "Odhajam, Rusija mora v novo tisočletje vstopiti z novimi politiki, z novimi obrazi, s pametnimi, močnimi, energičnimi ljudmi" nepričakovano predčasno poslovil s položaja.

Za Putina je na volitvah leta 2000 glasovala le dobra polovica ljudi. Ko je prevzel vajeti države, se je ves svet spraševal, kdo je gospod Putin. Prepričana sem, da nihče izmed domačih in tujih novinarjev, ki smo bili decembra 1999 v Moskvi priče predaji oblasti Vladimirju Putinu, takrat ni pomislil, da bomo 18 let pozneje o polkovniku Zvezne varnostne službe še vedno poročali kot o predsedniku ene najvplivnejših držav na svetu. O Putinu se, dokler ni julija 1998 postal direktor Zvezne varnostne službe, leto pozneje pa predsednik vlade, ni govorilo veliko. Da gre za odločnega in nepopustljivega politika, ki pogosto ne izbira besed, ki je lahko vulgaren, je kmalu postalo jasno. Spomnim se njegovih prvih izjav, ki so v Rusiji in tujini dvignile veliko prahu. Recimo izjava, da bodo čečenske teroriste, če bo treba, utopili v latrini. Ali pa odgovor francoskemu novinarju, ki je kritiziral rusko politiko v Čečeniji, da ga, če želi postati islamski skrajnež, v Moskvi lahko obrežejo, in to tako pošteno, da iz njega ne bo nikoli več nič zraslo.

Kolumna je bila objavljena kot del projekta MMCpodrobno: Putinova Rusija

Kakšna bo Putinova Rusija, se je nakazovalo že v njegovem prvem mandatu, ko so neposlušnim oligarhom vzeli premoženje, utišali opozicijo in kritične medije, ključne položaje pa so prevzeli tako imenovani "siloviki", pripadniki varnostnih služb in vojske. O tem še vedno kroži šala, da si nihče ni mislil, da je v leningrajski upravi KGB-ja delalo tako veliko ljudi.

V Putinovi prvi "petletki" so se končale obsežne vojaške akcije ruske vojske v Čečeniji. Moskva je v drugi rusko-čečenski vojni zmagala, ampak cena zmage je bila visoka. S severnega Kavkaza so v rusko prestolnico in druga mesta prihajale ženske samomorilke, "črne vdove", ki so se maščevale za smrt svojih najdražjih. Takrat sem poročala o številnih napadih na postajah podzemne železnice, stadionih, tržnicah. Rusija je bila ranljiva. Nikoli ne bom pozabila napada na moskovsko gledališče Dubrovka oktobra 2002, ko je skupina čečenskih teroristov zajela več kot 800 talcev. In tragedijo v Beslanu dve leti pozneje, ko so teroristi iz Čečenije v tamkajšnji osnovni šoli ugrabili več kot 1.200 otrok, njihovih staršev in učiteljev. Ko sem se vrnila iz Beslana, sem napisala, da je v Rusiji ostalo zelo malo neodvisnih medijev. Že takrat je bilo skoraj 80 odstotkov radijskih in televizijskih postaj pod nadzorom države ali v rokah bančnih in industrijskih skupin, ki so blizu Kremlju. Državni televiziji ORT in RTR, ki sta edini pokrivali celotno Rusijo, sta v času, ko so v Beslanu umirali otroci, predvajali telenovele in pogovorne oddaje.

Putin še vedno uživa visoko podporo. Mediji, ki so pod nadzorom Kremlja (za večino ljudi so državne televizije glavni vir informacij), so ustvarili podobo voditelja, ki je vzpostavil red, zagotovil stabilnost, vrnil spoštovanje državi. Stabilnost je beseda, s katero njegovi volivci najpogosteje odgovorijo na vprašanje, zakaj podpirajo Putina.

V času, ko je na oblasti Putin, se je v Rusiji podaljšala življenjska doba, zmanjšala se je smrtnost, plače in pokojnine so višje kot leta 2000. Še vedno pa pod pragom revščine živi več kot 20 milijonov ljudi, socialne razlike se povečujejo, velike so razlike med pokrajinami. Kakovost življenja je najvišja v Moskvi, Sankt Peterburgu in moskovski regiji, najslabše živijo v republikah Karačajevo-Čerkesija, Ingušetija in Tuva. Zlasti Moskva, ki je v zadnjih letih dobila novo, sodobno podobo, se hitro spreminja. V ruski prestolnici so sedeži vseh velikih podjetij, bank, plače so višje. Gospodarska rast je bila na začetku tisočletja visoka, v povprečju več kot šestodstotna. S prihodom Putina na oblast je sovpadla rast cen energentov. Rusija s prodajo črnega zlata in plina še vedno napolni skoraj polovico proračuna. Po uvedbi zahodnih sankcij zaradi aneksije Krima leta 2014, predvsem pa zaradi padca cen črnega zlata se je BDP močno skrčil. Gospodarstvo sicer ima spet skromno rast, ni pa Rusija izvedla strukturnih reform, brez katerih visoka gospodarska rast, ki jo potrebuje, ni mogoča. Rusija ni diverzificirala gospodarstva. Na nujnost strukturnih reform ekonomisti opozarjajo skoraj dve desetletji in v Kremlju se tega zavedajo. Številni poudarjajo, da se bo ob sedanjem staranju in upokojevanju prebivalstva treba resno lotiti pokojninske reforme. Moški se v Rusiji zdaj upokojujejo pri 60 letih, ženske pri 55.

V Rusijo sem se vrnila nekaj mesecev pred izbruhom ukrajinske krize, zaradi katere so se odnosi med Moskvo in Zahodom močno zaostrili. Ob vrnitvi sem opazila, da se v medijih zelo veliko govori in piše o zmagi Sovjetske zveze v 2. svetovni vojni, o velikih bitkah, o junaških dejanjih rdečearmejcev. Snemajo se predvsem filmi o veliki domovinski vojni (Stalingrad, bitka za Sevastopol), o uspešnih sovjetskih agentih, o sovjetskih športnih legendah, kozmonavtih. Zdi se mi, da Rusija gleda nazaj, v sovjetsko preteklost, ko je bila nekdanja država mogočna in ko so bila pravila v svetu, ki je bil razdeljen med dva bloka, jasna. Putin je razpad Sovjetske zveze razglasil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Pred kratkim je na srečanju z domačimi novinarji na vprašanje, kateri zgodovinski dogodek bi želel preprečiti, če bi imel možnost, znova odgovoril, da razpad Sovjetske zveze.

Tako kot nekoč v hladni vojni ruski mediji v novi, hibridni vojni Zahod pogosto prikazujejo kot nasprotnika. Zlasti ZDA, ki po mnenju Moskve spodbujajo širitev zveze Nato, se vmešavajo v ruske notranje zadeve, gradijo protiraketni ščit. O mednarodni politiki se govori veliko. Čeprav je Rusija na strani režima sirskega predsednika Al Asada vpletena v sirsko državljansko vojno, mediji še vedno najpogosteje poročajo o ukrajinski krizi. O razmerah v sosednji državi, ki se vse bolj oddaljuje od Moskve, o nerešenem sporu med Kijevom in nepriznanimi proruskimi republikami na vzhodu Ukrajine velikokrat poročajo pogosteje kot o težavah, s katerimi se vsak dan spopadajo Rusi in jih oblast ne rešuje. Moskva je protivladne proteste v Kijevu, ki so se februarja 2014 končali z odstavitvijo nekdanjega ukrajinskega predsednika Janukoviča, označila za državni udar. Medijski propagandni stroj je dobro naoljen, ni malo Rusov, ki verjamejo, da so v Kijevu na oblasti fašisti.

Rusko politično prizorišče spominja na puščavo, duma je sprejela številne represivne zakone, ki omejujejo delovanje opozicije, v parlamentu opozicijskih strank ni. Zunajparlamentarna opozicija je neenotna. Po umoru karizmatičnega opozicijskega politika Borisa Nemcova je postal Aleksej Navalni najmočnejši opozicijski voditelj. Protesti, ki jih je organiziral v zadnjem letu in pol, so pokazali, da je edini opozicijski politik, ki je v tem trenutku sposoben mobilizirati množice. Navalni je zgradil mrežo privržencev po vsej državi. Težko je reči, koliko ljudi bi ga podprlo, če bi na volitvah lahko kandidiral, a očitno Kremelj ni želel tvegati in mu je kandidaturo preprečil. Sistem morebitne Putinove tekmece že v procesu registracije filtrira.

Volilna kampanja, v kateri Putinovi tekmeci igrajo stranske vloge, je dolgočasna. Putin se ne udeležuje televizijskih in radijskih soočenj, nima volilnega programa. Ob tem pa v zadnjih dveh tednih državne televizije predvajajo filme o Putinu, objavljajo ekskluzivne intervjuje, ki so jih z zdajšnjim predsednikom posneli znani televizijski voditelji. Zelo je odmeval pogovor z novinarjem Solovjovom, v katerem je Putin dejal, da bi Rusija, če bo napadena, lahko uporabila jedrsko orožje. Na spletu si je mogoče ogledati dveurni film novinarja televizije Rusija z naslovom Putin, v katerem prvi mož Kremlja pripoveduje o svoji mladosti, o dedku, ki je kuhal za Lenina in Stalina … Zanimivo je, da so objavili tudi intervju, ki ga je s Putinom pred kratkim za ameriško televizijo NBC posnela Megyn Kelly. V njem je ruski predsednik izjavil, da ne namerava spreminjati ustave, zato da bi ostal v Kremlju tudi po letu 2024. Na predvečer volitev bo ena izmed televizij predvajala film Krim, ki opisuje dramatične dogodke na ukrajinskem polotoku, preden si ga je priključila Rusija.

Putinu bi lahko zmagoslavje pokvarila samo nizka volilna udeležba. Na spletu krožijo pisma direktorjev državnih podjetij, visokih uradnikov na različnih ministrstvih, ravnateljev šol, dekanov, da se zaposleni volitev morajo udeležiti. Slišati je tudi, da študentom, ki živijo v študentskih domovih, grozijo, da lahko ostanejo brez sobe, če ne bodo glasovali.

Putin se bo po dveh zaporednih mandatih, kot to veleva ustava, s položaja leta 2024 moral posloviti. Njegov zadnji mandat bo zagotovo zanimiv. Odnosi med Moskvo in Zahodom so na najnižji ravni po koncu hladne vojne, elita, ki ni enotna, bo morala najti njegovega naslednika. Nedvomno pa bo Rusija na mednarodnem prizorišču igrala pomembno vlogo.

Rusko politično prizorišče spominja na puščavo, duma je sprejela številne represivne zakone, ki omejujejo delovanje opozicije, v parlamentu opozicijskih strank ni. Zunajparlamentarna opozicija je neenotna.