Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.7 od 21 glasov Ocenite to novico!
Danilo Türk
Nekdanji slovenski predsednik se je v bitko za eno najpomembnejših funkcij v mednarodnih organizacijah vključil racionalno, čeprav seveda ni dvoma, da gre za pomemben osebni projekt. Foto: MMC RTV SLO
Edvard Žitnik
Edvard Žitnik za RTV poroča iz ZDA. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

O pogumu, sreči, prijateljih in Kurtu Waldheimu …

Kolumna Edvarda Žitnika
20. februar 2014 ob 06:22,
zadnji poseg: 20. februar 2014 ob 09:31
New York - MMC RTV SLO

Ko je prejšnji teden Dr. Danilo Türk vstopil v malo sejno sobo slovenske misije v dvajsetem nadstropju na newyorški Tretji aveniji, samo nekaj korakov od naslova, kjer je nekoč uradoval sam, je bil drugačen človek kot v Sloveniji.

Zdelo se je, kot da se mu je uspelo upreti skušnjavi predsedniške vzvišenosti in intelektualne superiornosti. Morda je k občutku prispevalo tudi to, da si je moral tokrat v New Yorku vrata odpirati sam, v družbi dopisnikov slovenskih medijev pa se je znašel brez spremljevalcev, ki so nekoč skrbeli za njegovo dobro počutje.

Türk je veliko bolj kot na predsednika, ki je ljubil protokolarni cirkus, spominjal na priljudnega slovenskega veleposlanika pri Združenih narodih v romantičnih poosamosvojitvenih devetdesetih letih, polnih optimizma in entuziazma. Pozneje je, kot takrat predsedujoči Varnostnega sveta, znal, med drugim, izvrstno komunicirati tudi z novinarji, česar se "patroni" dopisniške skupnosti pri Združenih narodih še danes spominjajo.

Türk je sicer v New Yorku vodil okroglo mizo Komisije za socialni razvoj; gre za eno od neštetih komisij pri Svetovni organizaciji, ki se ji tudi slovenskimi dopisniki ob kakšni drugi priložnosti ne bi pretirano posvečali. Čeprav je Türk okroglo mizo komisije celo vodil, se seveda v New York ni potrudil priti samo zaradi tega; in tega niti ni pretirano skrival. Mimogrede, stroške obiska je kril Madridski klub - združenje nekdanji predsednikov in predsednikov vlad, katerega član je.

Njegov uvod o pomenu Komisije za socialni razvoj je seveda izzvenel zgolj kot napol preslišano ogrevanje pred edino pravo temo, zaradi katere smo prišli, njegovo kandidaturo za generalnega sekretarja Združenih narodov. Türk se zaveda, da seveda tudi pravi "timing" razkritja kandidature ni brez pomena. Očitno se je odločil, da svojo ambicijo uradno razkrije med prvimi, saj bo, ko bodo med diplomati zakrožila tudi druga imena, bitka za pozornost zagotovo težja. Hkrati bodo že prvi namigi in neuradni odzivi zanj dovolj jasno znamenje, ali se ima sploh smisel lotevati tako zahtevnega projekta.

Türk opozarja, da je slovenska vlada podprla le njegovo idejo o kandidaturi, uradne kandidature seveda še ni. Priznava, da podpora predsednice vlade v Ljubljani zagotovo povečuje zanimanje zanj, prav tako pomaga logistika slovenske diplomatske mreže. Toda ali bo ostalo zgolj pri besedah podpore ali pa se morda nekoč, če se izkaže, da so Türku zvezde naklonjene, doma najde tudi kaj več od besed? O tem je ta čas preprosto prezgodaj, do uradne kandidature je še dve leti, kar je v slovenskih političnih razmerah nedoumljivo dolgo obdobje.

Nobenega dvoma ni: podpora slovenske vlade Türku je bila politična odločitev, tako kot je bila politična odločitev nepodpora Lojzetu Peterletu pri njegovi kandidaturi za generalnega sekretarja Sveta Evrope. Z zunanjega ministrstva je slišati, da se je bilo preprosto treba odločiti: ali Peterle ali Türk, ker si "mikro" Slovenija v mednarodni areni dveh kandidatur takšnega formata ne more privoščiti in še manj dobiti. Kot rečeno, vsaka odločitev vlade je politična in nobenega dvoma ni, kakšna bi bila, če bi imela ta čas Slovenija vlado desne provenience.

Tudi po povedanem v New Yorku Türk stavi na tako imenovano vzhodnoevropsko skupino držav, ki naj bi bila na vrsti za generalnega sekretarja. Priznava, da sicer ni pravila, da bi moral tokrat res priti iz Vzhodne Evrope, a nobenega dvoma ni, da verjame vanjo, sicer kot racionalen diplomat in politik o kandidaturi sploh ne bi razmišljal. Iz svojih izkušenj dela v Združenih narodih ve, da je skupina znana po neenotnosti, celo iracionalnosti, čeprav se mi zdi, da mu je za izrečeno besedo žal, in doda, da se je v vsakem primeru v njej dobro počutil.

Ob teh besedah sem se ponovno ujel v misli, kako zviška so nekoč slovenski politiki gledali na Vzhodno Evropo, pa Višegrajsko skupino, da ne govorim o nekdanjih članicah skupne države; kako polni "zgodbe o uspehu" smo bili in kako je slovenska politična elita potrebovala samo dobri dve desetletji, da sebi in drugim dokaže, da upravljanje države ni šala. Za to, tega smo se zdaj že naučili, četudi letno ustvarimo za srednje veliko multinacionalko, je potrebnega veliko znanja, nadarjenosti, strpnosti, modrosti, izkušenj …

Türk je seveda tudi v New Yorku pričakoval vprašanje o ne preveč laskavi oceni ameriškega veleposlanika Mussomelija glede njegove primernosti za kandidaturo. Kot iz puške je izstrelil, da gre za osebno mnenje, do katerega ima vsakdo pravico. A četudi vzamemo v zakup, da je morda Mussomeli, ne prvi in najbrž ne zadnji ameriški veleposlanik, podlegel skušnjavi in s krampom posegel v domačo politiko gostiteljice, še vedno ni popolnoma jasno, ali je šlo za njegovo osebno kaprico ali je po naročilu iz centrale zgolj prenesel sporočilo …

Danilo Türk je prepričan, da Washington do njegove kandidaturi še nima stališča, na srečanje z nami je prišel s sestanka z ameriško veleposlanico pri ZN-u Samantho Power. Ben Rhodes, pomočnik predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost, je imel 29. januarja na novinarski konferenci na temo Türka in Mussomelija povedati le to, da ne ve, zakaj sploh gre. Prav tako v New Yorku noben drug diplomat o kandidaturi ne daje uradnih izjav. Za te je preprosto prezgodaj, kdor v tem trenutku operira z imeni in špekulira na podporo enemu ali drugemu, je lahkomiseln ali škodoželjen, poudarjajo tukajšnji diplomati.

Danilo Türk in tudi slovenska diplomacija sta seveda zaradi popolnoma pragmatičnih razlogov pripravljena Mussomelijeve besede čim prej pozabiti. A ne bo presenečenje, da bo tudi brez Mussomelijeve pomoči iz domačih logov prej ali slej priletelo novo "darilo" o Türkovem domnevnem sodelovanju v "rabotah" jugoslovanske komunistične nomenklature. Ta, vsaj takšne so tukajšnje ocene, bi pri kom v Washingtonu morda lahko naletela na plodna tla.

A visoka politika je polna presenečenj, ki z življenjem navadnih smrtnikov na srečo nimajo veliko skupnega. V pritličju palače na Vzhodni reki visijo portreti generalnih sekretarjev, med njimi tudi nekdanjega avstrijskega predsednika Kurta Waldheima, ki je bil prvi človek ZN-a v sedemdesetih letih. V času torej, ko se je veliko ljudi brez dvoma še zelo živo spominjalo njegove medvojne dejavnosti v wermachtu na Balkanu. Pa je vseeno postal generalni sekretar in o tem, vsaj v njegovem mandatu, nihče ni niti črhnil, celo v jugoslovanskih medijih.

Nekdanji slovenski predsednik se je v bitko za eno najpomembnejših funkcij v mednarodnih organizacijah vključil racionalno, čeprav seveda ni dvoma, da gre za pomemben osebni projekt. Svojo prednost vidi v tridesetletni karieri dela za Organizacijo združenih narodov, čeprav se realistično zaveda, da generalnega sekretarja izbirajo v prestolnicah članic. Pri tem ga čaka zelo veliko zelo visokih ovir in neznank, ki jih ne morejo predvideti niti najbolj izkušeni v poslu: od nič manj ambicioznih, sposobnih in še kaj protikandidatov, ne le iz vzhodnoevropske skupine, do stalnih članic Varnostnega sveta, katerih podpora se nikoli ne zgodi naključno in ima vedno svojo ceno.

Morda ne na zadnjem mestu med ovirami se prav lahko znajde njegova lastna država. Ta ni diplomatska velesila, dr. Danilo Tűrk pa je v Sloveniji vse prej kot nepopisan list. Čas za njegovo kandidaturo morda ni najugodnejši, a okence priložnosti za morebiten uspeh je morda odprto zdaj in najbrž se zanj ne bo ponovilo nikoli. Odločitev, da zgrabi priložnost, verjetno ni bila posebno težka, ne nazadnje je ambicijo komaj prikrival že leta. Če mu morebiti uspe, bo zagotovo tudi v Sloveniji čez noč odkril veliko prijateljev, za katere ni vedel; a kateri so res pravi, bo ugotovil samo, če mu spodleti!

Edvard Žitnik, TV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
RamK
# 20.02.2014 ob 08:33
... človek, ki je najbolj kot predsednik delil slovence...

. . . da dr. Türk deli Slovence je zgolj "nalepka"

hehe, očitno je Turk razdelil vsaj vajini mnenji ;)
tristokosmatih
# 20.02.2014 ob 09:56
V pritličju palače na Vzhodni reki visijo portreti generalnih sekretarjev, med njimi tudi nekdanjega avstrijskega predsednika Kurta Waldheima, ki je bil prvi človek ZN-a v sedemdesetih letih. V času torej, ko se je veliko ljudi brez dvoma še zelo živo spominjalo njegove medvojne dejavnosti v wermachtu na Balkanu. Pa je vseeno postal generalni sekretar in o tem, vsaj v njegovem mandatu, nihče ni niti črhnil, celo v jugoslovanskih medijih.

Hehe... So že vedel zakaj.
mandan
# 20.02.2014 ob 13:25
Mislim da sem ga takrat celo volil za predsednika, ker se mi je takrat zdel človek ki bo narod nekako vsaj poskusil zedinit.

.....

vendar da bo ta oseba postala tako prefinjena in zvita ter v celofan zavita oseba z dvojnimi merili, kaj takega si človek niti v najboljši domišljiji ne more predstavljat. da ne opomnim njegove ošabnosti, ki izžareva iz njega kot da je on edini naj...

se spomnim kolegice ki je svoj čas delal v eni izmed term, in sta bila z ženo tam na oddihu.

vsi so jo morali naslavljati z gospa predsednikova žena Turk ... in njega prav tako, sicer so bile sankcije

no, je pa vsaj dobila eno dobro okol ušes od ljubljenega možička ko je pršla Sancinka

pravzaprav, vsaka palca ima dva konca
evap
# 20.02.2014 ob 13:15
Če Türk ni popolni bizgec (kar najbrž ni), potem ve, da v ZN nima nobenih šans. Če nič drugega, Afrika mu bo nasprotovala, ker niso pozabili, na kako nizkem nivoju je napadel svojega nasprotnika v času, ko je še delal tam. Obstaja tudi razlog, da se je iz ZN tako na hotro poslovil in v palači narodov, vedo zakaj.
Bi mu pa morebitna "kandidatura" pomagala doma dvigniti ugled. Še posebno, če bi se kandidaturi v ZN v primernem trenutku odrekel v korist Slovenije in se zavihtel na čelo katere od strank (DS, PS, njemu je vseeno, vzel bi tudi SDS, kot vemo) in od tam potem v vladni stol.
Potem AB ne bi bila več najslabša predsednica vlade.
janezdolzan
# 20.02.2014 ob 09:36
Oda.

In odo si zaslužijo "naši" - zaslužni!
obelix complicus
# 20.02.2014 ob 13:05
Žitnik je zelo dobro in z popolne politične distance opisal zadevo takšno, kot je.
Čestitke Edvard.
svito-estante
# 20.02.2014 ob 09:28
ZN je leglo nesposobnih birokratov...Morda pa prav zato Turk tja paše! Morebiti je pa Peterle še bolj nesposoben kot Turk? Kateri je boljši za ZN? Sicer pa nimamo pogojev, smo pač nepomembni.
aanton
# 20.02.2014 ob 06:48
............. o Türkovem domnevnem sodelovanju v rabotah jugoslovanske komunistične nomenklature..........................a bejž no..........to pa že ne.......Odkriti podpornik Jankovića in človek, ki je najbolj kot predsednik delil slovence.......ni šans!
nekdodalec
# 20.02.2014 ob 11:43
Meni osebno turk ni bil priljuden, vendar moram priznati, da mi je bil s vojim karakterjem veliko boljsi predsednik kot sedanji...

1) ni se silil pri slehernem sportnem uspehu poleg in gobcal nesmisle.

2) ni "pozegnal" in podiral idej ki so prisle iz bruslja na brezglavi nacin kot to pocne sedanji predsednik, temvec je hodil po robu - in to si ne upa kdorkoli.

3) bil je diplomat in na ta nacin je tudi reseval situacijo. Raje bi imel uglednega diplomata za predsednika kot sedanjega demagoga...

sem dobro zamocil, ko sem volil sedanjega...
Branko3
# 21.02.2014 ob 04:13
Kaj si ne bi morali vsi slovenci prizadevati za čast, da naš človek dobi najvišji stolček v ZN? Ali ste nekateri res tako pritlehni, da tam raje vidite kateregakoli tujca, kot pa našega človeka, ki ni iz vašega političnega pola?
božo1
# 20.02.2014 ob 16:41
Z morebitno izvolitvijo za generalnega sekretarja OZN bi Slovenija v svetu veliko pridobila. Gre seveda za veliko promocijo države v vseh pozitivnih pogledih.
Koliko lahko zainteresirana država zapade v mrežo določene skupine, zadrtih pristranskih razsodnikov zgodovine, je malo verjetno, saj bi naj imela laž še vedno kratke noge.
nekdodalec
# 20.02.2014 ob 11:44
pardon "podpiral idej" in ne "podiral" idej!
nikoli
# 20.02.2014 ob 08:19
Popolna nula brez šans.
minnaema
# 20.02.2014 ob 15:39
..lepo bi bilo, da bi gospodu Tuerku uspelo realizirati vse tisto kar so njegove želje - menda bi
tudi naša Slovenija imela kaj koristi od tega !
samuelcek
# 20.02.2014 ob 08:35
Takšnega hvalospeva kateremukoli slovenskemu politiku (in "njegovi preproščini" - si je moral tokrat v New Yorku vrata odpirati sam na MMC pa že dolgo ni bilo, če sploh kdaj.

Edvard Žitnik je plačan iz državnega proračuna. Država pa se je odločila, da podpre Türkovo kandidaturo, tako da je slavljenje kandidata na nek način smelo in smiselno. Težava je le, da še vedno velika večina bralcev brez kritične distance zapisano bere kot edino resnico.
Ferdek
# 20.02.2014 ob 07:47
. . . da dr. Türk deli Slovence je zgolj "nalepka", ki jo je Janša s falsificiranjem zgodovine uspel zasidrati v javnost. Ljudje so pozabili na Janševe laži, nalepka pa je ostala.
Aantova trditev zgolj opozarja na nezanesljivost človeškega spomina . . .
evap
# 20.02.2014 ob 13:24
Ferdek,
nikakor se ne strinjam z Vami. Janši i bilo treba reči ničesar, g. Türk je vse naredil sam.
Še novinari so priznavali, da g. Türk ne skriva svoje naklonjenosti levi opciji. Demonstrativno jo je kazal pa tudi z izjavo, da so žrtve v Hudi jami nepomembna tema. Izjavo je podal nekaj dni po odkritju trupel, ko je bila še vsa Slovenija pretresena. Te izjave mu jaz ne bom do smrti pozabila. Potem je pa še veliko drugih reči, od polaganja vencev žrtvam okupaorja, udeležbe proslav samo enve strani, če imenovanj levo usmerjenih politikov na prav vsa mesta, niti ne poudarjam.
Saj me ne bi motilo, da je levičar. Človek pač ne spreminja svojih pogledov, in leta 1978 je moral imeti že kar nekaj časa partijsko knjižico, da je lahko postal asistent na Pravni fakulteti. Prav tako bfrez ustrezne lojlnosti ne bi prišel v OZN (1984). NI pa tak človek za predsednika države s tako razdeljenim ljudstvom, kot je naše, še manj pa za generalnega sekretarja OZN, kjer med državami že dolgo ne prevladujejo komunistične.
Edvard Žitnik
link
Velika pričakovanja
43
21. marec 2017 ob 06:50 Med montažo oddaje o Obami v Ljubljani mi je kolegica iz redakcije navrgla: "Kdo danes sploh še ve za Obamo!" Po "moško" sem preslišal ne ravno prijazno opazko, na nacionalki sicer nič nenavadnega.
Več novic ...
Kazalo