Kolumne
(8)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.4 od 5 glasov Ocenite to novico!
Marko Radmilovič
Kolumna Marka Radmiloviča Foto: Anže Vrabl

Pop na pošti

Tedenska glosa Vala 202
30. maj 2017 ob 17:27
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic.

Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet, in vse skupaj bi slej ko prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.

Najprej in na začetku: Janez Janša nima z vso zgodbo neke prave zveze. Lahko, če ste občutljivi, njegovo ime zamenjate s Franc Novak ali Milan Kučan ali s komer koli se vam že zdi. Pri vsej komediji gre za princip sam oziroma za bistvo stvari – udeleženi v tem sodnem sporu so le figure, ki jih na šale mahnjena usoda premika po šahovnici pravnih postopkov.

Osnovno vprašanje je jasno – kako lahko majhen poštni predal izniči veliko sodbo? Oziroma brez vrednotenja – kako lahko katerikoli poštni predal izniči katerokoli sodbo?

Uradna verzija, ki nam jo razloži Janšev odvetnik, je jasna.

»Sedemnajstega avgusta lani, ko je poštar prinesel pošiljko sodišča, je še istega dne naredil zaznamek, da sodnega pisma ni mogel pustiti v nabiralniku, ker je ta premajhen.«

Kot pravi odvetnik, bi moral pošto pustiti v nabiralniku šele po poteku zakonitega roka za prevzem, zato je bilo vročanje nepravilno. In posledično je zato treba sojenje ponoviti.

Potek dogodkov je pravno neukemu umu sicer neverjeten … Se pravi – »kako je mogoče, da na sodišču prideš skozi, ker imaš premajhen poštni nabiralnik?«

Zato si moramo pravno neuki umi pomagati s preverjeno metodo logičnega obrata: »Če lahko obsodba za žaljivi tvit vpliva na poštni nabiralnik, mora biti tudi pot, po kateri lahko poštni nabiralnik vpliva na žaljive tvite!«

Na srečo imamo orodje, s katerim je takšno analizo mogoče narediti. Škoda, da ga ne pozna Andrej Jerina, sodnik v tej zadevi. Bilo bi mu lažje tolči s kladivcem. Gre seveda za visoko pesem slovenskega poštarstva, za moralni kodeks raznašalcev poštnih pošiljk, ki so ga pred desetletji zapisali člani skupine Čudežna polja. Narobe trdijo sociologi kulture, da je njihova skladba Poštar zvoni samo dvakrat parafraza istoimenskega filma iz leta 1981, ki je le remake istoimenskega filma iz leta 1946. Ne! Čudežna polja v svoji pesmi ne le opišejo romantično in osebnoizpovedno junakovo zvezo z dekletom, temveč tudi predvidijo zaplete z vročanjem sodb političnim veljakom, ki se bodo zgodili kakšnih štirideset let po nastanku skladbe. Poslušajte verz, ki je tipičen dvogovor med odvetnikom Matozom in sodnikom Jerino.

Odvetnik Matoz (sodniku):

Ko poštar bo naslov iskal,

ne misli, da se bom kesal.

Sodnik Jerina (Janši):

Še danes pismo bom oddal,

saj poštar najde te, če hočeš ali ne.

Razvidna je odvetnikova prebrisanost, očitna pa je tudi sodnikova naivnost, ki ne le da zaupa v slovensko sodstvo, kar je po svoje logično, temveč zaupa tudi slovenski pošti, kar pa je že bolj tvegano stališče. Kajti v refrenu je jasno napovedana usoda poštne pošiljke, ki je vsebovala razsodbi. Značilno je tudi to, da poštar, ki bi moral pošiljko vročiti, sam o sebi govori v tretji osebi – kar v našem prostoru razumemo kot izrazito politično orientirano izreko.

Anonimni poštar:

Poštar zvoni samo dvakrat,

in če mu vrat ne odpreš,

nikoli ne izveš,

da drugo ljubim.

Zadnja vrstica je očitna metafora, saj je bila skladba napisana v totalitarnih časih, ko so bila neposredna politična sporočila v glasbi podvržena cenzuri … Je pa povsem jasno, kaj so poštar oziroma avtorji skladbe hoteli povedati. Če poštarju ne odpreš vrat, pač nisi obsojen. Bistveno sporočilo Čudežnih polj se tako glasi:

... če mu vrat ne odpreš,

nikoli ne izveš …

... ali prevedeno v politično sodobnost: pravica ima sicer dolgo roko, a le do zaprtih vrat! Oziroma je pravica odvisna od tega, kolikokrat se poštnemu uslužbencu ljubi pozvoniti. Oziroma kako velik ali poln je poštni nabiralnik.

Ker se, verjamemo, frustrirani člani skupine Čudežna polja niso nikoli sprijaznili s povsem spregledanim sublimnim sporočilom pesmi Poštar zvoni samo dvakrat, ki je postala samo gromozanski hit, ne pa angažirana protestniška pesem, kar v bistvu je, sta si ustanovna člana skupine omislila svoj alter ego in v pop zgodovini sta tako znana kot Spidi in Gogi! Neobremenjena s konvencijo in politično spodobnostjo sta v svojem največjem hitu še enkrat, vendar tokrat mnogo bolj neposredno povedala, kaj si mislita o slovenski politični eliti. Skladba, danes žal spregledana, se je imenovala: »Ajaj, njam, njam!«

Povedano drugače: ko nesposobnost slovenskega sodstva dobi podporo v nesposobnosti slovenske pošte, se še takšne bizarnosti slovenske politike izmažejo nekaznovano. Ali kot je njega dni preroško vzkliknil Spidi: »Karamba de la kaktus!«

VIDEO
Pop na pošti
Marko Radmilovič, Val 202
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
kapucinka
# 31.05.2017 ob 14:00
To je pa res ena od boljših...haha
Lp
niss9x
# 30.05.2017 ob 23:25
Saj res kje pa je zdaj Karba?
semaino
# 28.06.2017 ob 01:46
Marko pozablja, da je Jansa ze bil obsojen, ampak je hotel obnovitev postopka, ker bi rad podal svoj zagovor. Kje se zdaj tukaj kdo izmika. To je eno.

Drugo pa ti dve novinarki sta si zasluzili ta tvit. Malo se o ozzadju nastanka, lepo prosim.
Janko1973
# 01.06.2017 ob 17:10
Radmilo je bil eden izmed glavnih igralcev filma Parada. Kakršnekoli podobnosti so zgolj naključne...
Dr. Kumrovec
# 02.06.2017 ob 12:26
Lepo napisano. JJ je velik škodljivec na slovenski politični sceni in ovira za normalizacijo političnega diskurza. Populizem je dal krila politiki nestrpnosti, nepoštenosti in fašistoizaciji družbenega prostora.
Janko1973
# 01.06.2017 ob 17:09
Kaj bi štajerski Markec brez Janeza Janše?
hehet
# 31.05.2017 ob 21:24
Vaš novinarski kolega Boris Jež se je rasistično znesel nad Poljaki in ostalimi bratskimi slovanskimi narodi ki niso iz Juge ali v krempljih Putina, tako da hinavščini zgleda da ni ne konca ne kraja, in bo res treba it na volitve in izvolit nekoga da to luknjo od javne hiše proda privatnikom.
dvx
# 30.05.2017 ob 19:50
Ne vem kaj se Radmilovič tako spotika ob to že zguljeno pravljico? Zakaj se ne spotika ob vrsto sodnih nepravilnosti zoper edini izgovor slovenske levice imenovani Janša? Tudi ob veliki Karbini manipulaciji in laži glede domnevnega Rodetovega sina ni mogoče izbrisati klevete, in tovrstnih novinarskih packarij ter tudi tožilskih, politično motiviranih montiranih tožb smo imeli in jih še imamo priložnost spremljati danes. Seveda Zidarjevega izogibanja odhodu na Dob ni treba omenjati, čeprav možakar kljub zelo slabemu zdravstvenemu stanju lahko potuje z letalom in vodi posle v svojih tujih podjetjih, z nakradenim denarjem seveda.
Seveda gospod Radmilovič, raje se lotite teh barab, Janša je že tako prozoren izgovor za vse tegobe te države, da tem pravljicam preprosto ne moremo več verjeti.
In poduk, bojte se njegove zmage na volitvah, ker boste porabili veliko črnila za opravičila in izmotavanja, saj vas bo razkrinkal. Pravzaprav ste po mojem mnenju s kolegicama, ki ju je Janša domnevno užalil, dokazali, kako na nizki ravni in politično okužen je slovenski novinarski ceh. To je mogoče le v post komunistični Sloveniji, ki se je sicer res osamosvojila, a nikoli očistila ideološkega mulja preteklega režima, v katerem zelo udobno žive njegovi snovalci, vzdrževalci s svojimi oprodami.
Marko Radmilovič
link
2030
2
17. oktober 2017 ob 16:54 Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve so nam nekoliko zožili izbiro primernih tem za današnjo analizo.
Več novic ...
Kazalo