Ugibam, kako se imenuje družbeni red, v katerem so delavci, ki so te sreče, da delo imajo, delo dolžni opravljati, ne pa tudi nujno prejeti plačila. Za nekatere zaposlene obstajajo dolžnosti, ne pa nujno tudi pravice. Sindikat prešteva, da bi bilo lahko takšnih delavcev, ki so pošteno delali, na koncu meseca pa odšli na Karitas, več kot 10.000.

Dejstvo je, da gre za krajo, za rop, za odvzem zasluženega plačila, za kaznivo dejanje. Pa tega nihče pretirano ne obsoja. In povedno je, da država o tem nima niti približnega podatka. Drugotnega pomena je, da gre za odvzem dostojanstva.

In če ni plače, seveda niso bili izplačani niti prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Še več je takšnih delavcev, ki so jim bile plače izplačane, ne pa tudi prispevki. Ker pa se naplačani prispevki ne morejo šteti v odmero pokojnine, za ta čas dela pokojnine ni. In ni zdravstvenega zavarovanja. Res je, da se kriza vleče že tako dolgo, da ne vemo več, kakšno bi moralo biti dostojno življenje, in da kakovost življenja ni zgolj preživetje. Da kriza torej davi tudi delodajalce. Toda zakaj prilagodljivost gospodarskih subjektov praviloma pomeni, da je tisti strošek dela, ki ga je treba oklestiti, imenovan - delavec.

Tudi pogodb o zaposlitvi, na primer, skoraj ni več. Pogodba je pomenila pravico do dopusta, regresa, odmora, odpravnine ... do dostojnega plačila. Kar je obenem pomenilo, da ima delodajalec zdravega in pripadnega delavca.

Danes se zaposluje prek s. p. Vseh omenjenih pravic, predvsem pa stroškov, ni. Edina pripadnost delavca pa je - pripadnost preživetju. To je tako imenovana prožnost dela. Trg dela postaja samopostrežna, v katero se pride po delavce in se jih odvrže, ko niso več potrebni.

Evropi, kjer pustošijo varčevalni ukrepi za uravnoteženje javnih financ, se ne godi nič bolje. Razslojevanje, revščina, nižanje pokojnin, zdravstvenih in socialnih pravic, brezposelnost mladih, najbolj produktivne generacije, je ponekod - denimo v Španiji - 60-odstotna. In prav tam, kjer revščina enormno narašča, se je število milijonarjev v enem letu dvignilo za 13 odstotkov. Okreva kapital. Ne ljudje.

Država socialne blaginje, ki se je zdela nesporna civilizacijska pridobitev, razpada. Načeta je demokratičnost.

Kako se torej imenuje družbeni red, v katerem živimo? Ni čas, da bi človek gledal stran. Čas je za revolucijo novih vrednot. Zato bi moral biti 1. maj velik praznik.