V isti sapi je treba priznati, da ta na srečo ni bila tako usodna, kot beremo v knjigah ali vidimo v marsikaterem filmu in seriji, kjer se zrušijo skorajda vsi temelji civilizacije. Da se razumemo, vsaka žrtev je žrtev preveč (zaradi prej omenjene pandemije je po svetu umrlo skoraj sedem milijonov ljudi), a bistveno spoznanje vendarle je, da je civilizacija obstala. Svet se vrti naprej.

Kakšen bi postal svet v primeru svetovnega dogodka, ki bi te temelje zrušil? To je tisto vprašanje, ki buri domišljijo marsikateremu umetniku. Priznam, da tudi meni. Težko bi naštel le drobec vseh filmov in serij, ki slikajo apokaliptične svetove. Vzroki za rušitev so različni: od bioloških (virusi), jedrskih, podnebnih do neimenovanih, kjer je v ospredju še bolj grajenje sveta po "usodnem dogodku".

Sorodna novica Slepota

Priznam, da me je vedno presunila vizija prihodnosti, v kateri se prebudijo prvinski elementi želje po nadvladi in pokažejo v kanibalizmu (Cesta, Atlas oblakov), posiljevanju (Slepota), zasužnjevanju in preostalih zlorabah (Pobesneli Max) ...

Evolucija naše vrste nas uči nečesa zelo pomembnega, kar bodo precej bolj znali razložiti biologi, sociologi in zgodovinarji − človeštvo je napredovalo v skupnosti in sodelovanju. Praskupnosti praviloma nikoli niso bile prav množične, ko so presegle neko kritično mejo, so se običajno odcepile in živele svoje življenje v novi manjši obliki.

Svet danes je popolnoma drugačen, ljudje živijo v velemestih, večina se med seboj ne pozna, vseeno pa lahko sodeluje in gradi civilizacijo. S prejemanjem določenih pravil in potencialnih kaznih, ki prežijo na tiste, ki bi pravila kršili.

Razumem, da bi potencialna apokalipsa lahko pomenila marsikatero redukcijo (od števila prebivalcev do upoštevanja pravil), a težko razumem, da tako veliko vizij potencialne prihodnosti človeštvo vidi v tako ekstremno anarhično-nezaupljivi obliki.

Sorodna novica Vse povsod naenkrat: Pregled športnih trenutkov, podkastov, filmov, knjig in serij v letu 2022

Prav zato sem bil v zadnjih mesecih toliko bolj presenečen nad vizijo TV-serij Postaja Enajst in The Last of Us, ki v ta žanr vnašata nekaj precej bolj svežega in elementarnega, da ne rečem človeškega. Zanimivo je, da se obe ukvarjata z družbo 20 let po dogodku. V prvi (ki temelji na knjigi) spremljamo gledališko skupino, ki se skuša znajti v svetu, ki ga je zaznamoval zelo smrtonosni virus, v drugi (ki temelji na računalniški igri) pa nevarnost še vedno obstaja v podobi zombijev, ki so jih okužile glive.

Seveda v obeh še vedno obstaja nevarnost, to velja posebej za The Last of Us. V originalnem viru je veliko pobijanja (svet računalniške igre), ki pa je v televizijski adaptaciji izrazito okrnjeno, v središče pa so postavljeni odnosi, zaupanje, strah, sanje, fantazije in vse tisto, kar nas dela ljudi (in ne glive, bi lahko kdo sarkastično pripomnil). Obe seriji druži spoznanje, da preživetje ni dovolj (kje smo to že slišali?), ampak človeštvo potrebuje nekaj več. Predvsem pa po tem hlepi. V Postaji enajst se to poetično izrazi v umetnosti.

Človeštvo v nobeni obliki ni popolno in tudi nikoli ne bo, na kar nas tudi obe seriji spominjata (zloraba zaupanja, kulti ...). A pomembneje je, da nam na vest polagata tudi vedrejša spoznanja: čeprav smo ranljivi, zaupamo v človeštvo, hočemo preživeti, potrebujemo pa tako varnost kot ljubezen.

Preživetje ni dovolj.