bi bila vodilna parlamentarna in vladna SMC tradicionalna stranka – kot sta še vedno SDS in SD, pred leti pa tudi LDS –, bi dan po glasovanju o zakonu o tujcih razpadla, z njo pa tudi koalicija in vlada.

Drugi človek SMC Milan Brglez in pravosodni minister Goran Klemenčič bi odstopila. Nekaj najbolj izpostavljenih poslancev SMC-ja, ki so javno in glasno nasprotovali zloglasnemu dopolnilu, po katerem odslej lahko vsakokratna vladna koalicija kar sama zapre državne meje, bi protestno zapustilo poslansko skupino.

Predvsem pa bi še pred parlamentarno blamažo vsaj v najožjem vodstvu ugotovili, kdo je pravzaprav v napačni stranki: notranja ministrica Györkös Žnidar, predlagateljica določb, zaradi katerih prihajajo v Slovenijo opozorila varuhov človekovih pravic, ali predsednik parlamenta in podpredsednik SMC Brglez. In jasno bi bilo tudi, na čigavi strani je predsednik vlade in ustavni pravnik Miro Cerar, ki se je še pred tednom dni v našem radijskem studiu skliceval na "varovalke", zlasti na dvetretjinsko večino, ki bi bila v parlamentu potrebna za odločitev o zapiranju meja. Te varovalke zdaj v zakonu seveda ni, k temu pa so skupaj z NSi in SDS prispevali glasovi – poslancev SMC.

Odločanje o zakonu o tujcih je bilo v resnici demonstracija razmer v SMC-ju, pa tudi v koaliciji in vladi. Ta do konca mandata ne bo sposobna sprejeti nobene pomembne, verjetno pa niti manj pomembne odločitve več, razen seveda prijaznih in praviloma dragih daril za potencialne volivce.

Cerarjevo nepričakovano zavezništvo s parlamentarno desnico v uvodu v volilno leto bi bilo v običajnih razmerah strel v koleno. V času razcveta novega populizma, od ZDA do največjih evropskih prestolnic, pa se odločitev o zapiranju Slovenije pred begunci zdi predvsem pragmatična poteza. SMC se je s tem vkrcala na vlak strahov večinskega javnega mnenja, ki ga kot vstopno točko za nov naskok na oblast že nekaj časa upravlja zlasti Janševa SDS. Nova politika je tako brez dvoma ujela duh časa, v katerem so konvencije o človekovih pravicah samo še usedline stare, že skoraj pozabljene ureditve povojne Evrope.

Zanimivo je, da je v minulih dneh prepričljiva parlamentarna večina zavrnila možnost odpoklica županov, še zadnjega iz svežnja zakonov, s katerim naj bi politiko očistili korupcije in zlorab. Tudi ta zakon je, paradoksalno, predlagal poslanec iz vrst Stranke modernega centra. Od vstajniškega gibanja, iz katerega je posredno zrasla tudi SMC, tako ni ostalo prav nič več.

Kar – pod črto – pomeni, da SMC z zadnjimi kontroverznimi potezami vendarle razgalja bistvo svoje "nove politike". Ta hip res ne vemo, ali vodilno vladno stranko predstavlja politika notranje ministrice ali ministra za pravosodje, oba SMC. A če je bila stranka do volitev prazno platno, na katero so volivci preslikavali najrazličnejše želje in pričakovanja, je zdaj popolnoma jasno vsaj to, katere od teh podob so bile v resnici popolnoma napačne.