Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 15 glasov Ocenite to novico!
Vtis, da smo v padlem svetu, pušča tudi Prihod. Film ima temačno fotografijo. Videti je, kot da smo ves čas tik pred svitanjem. Hiša Louise je polna senc. Likov pogosto ne vidimo jasno, le njihove silhuete. Ves ton je pridušen, ta mrk in molk prekinjajo nečloveški zvoki: vojni helikopter, ki zbudi junakinjo, sirene v vojaškem oporišču, govor vesoljcev, ki zveni kot nezemeljsko tuljenje. Na fotografiji: Prihod.
Vtis, da smo v padlem svetu, pušča tudi Prihod. Film ima temačno fotografijo. Videti je, kot da smo ves čas tik pred svitanjem. Hiša Louise je polna senc. Likov pogosto ne vidimo jasno, le njihove silhuete. Ves ton je pridušen, ta mrk in molk prekinjajo nečloveški zvoki: vojni helikopter, ki zbudi junakinjo, sirene v vojaškem oporišču, govor vesoljcev, ki zveni kot nezemeljsko tuljenje. Na fotografiji: Prihod. Foto: Promocijsko gradivo
Po takšni poraženi junakinji, kot jo je igrala Emily Blunt v Sicariu, Louise Banks v interpretaciji Amy Adams v Prihodu (Arrival, 2016) deluje katarzično. Ampak to je vedno tvegana pot za umetnika, ker je lažje prepričljivo dramatizirati propadanje kot vzpon. Na fotografiji: Prihod.
Po takšni poraženi junakinji, kot jo je igrala Emily Blunt v Sicariu, Louise Banks v interpretaciji Amy Adams v Prihodu (Arrival, 2016) deluje katarzično. Ampak to je vedno tvegana pot za umetnika, ker je lažje prepričljivo dramatizirati propadanje kot vzpon. Na fotografiji: Prihod. Foto: Promocijsko gradivo
Ko se na Zemljo spusti dvanajst vesoljskih ladij, ameriška vlada angažira Louise in fizika Iana Donnellyja, da vzpostavita stik s prišleki. Louise in Ian vstopita v vesoljsko ladjo skozi ozek in temen jašek, ki vodi v prostor, v katerem se srečata z vesoljcema, ki ju Ian imenuje Abbott in Costello po paru nekoč popularnih ameriških filmskih komikov. Večji del filma je posvečen obvladovanju jezika vesoljcev in s tem odkrivanju razloga, zakaj so tu. Na fotografiji: Prihod.
Ko se na Zemljo spusti dvanajst vesoljskih ladij, ameriška vlada angažira Louise in fizika Iana Donnellyja, da vzpostavita stik s prišleki. Louise in Ian vstopita v vesoljsko ladjo skozi ozek in temen jašek, ki vodi v prostor, v katerem se srečata z vesoljcema, ki ju Ian imenuje Abbott in Costello po paru nekoč popularnih ameriških filmskih komikov. Večji del filma je posvečen obvladovanju jezika vesoljcev in s tem odkrivanju razloga, zakaj so tu. Na fotografiji: Prihod. Foto: Kolosej
Vesoljci so prišli v letečih krožnikih, ki so videti kot monoliti, narejeni iz kamna. Prvi pogled na monolit, ko se mu glavni liki približujejo v helikopterju, je osupljiv – vertikalni predmet, ki se razteza daleč nad gorami in oblaki ter oporiščem, ki ga je zgradila vojska. Deluje kot nadrealistična slika: pokrajina, v katero je umetnik postavil predmet, ki spremeni znano v neznano. Na fotografiji: Prihod.
Vesoljci so prišli v letečih krožnikih, ki so videti kot monoliti, narejeni iz kamna. Prvi pogled na monolit, ko se mu glavni liki približujejo v helikopterju, je osupljiv – vertikalni predmet, ki se razteza daleč nad gorami in oblaki ter oporiščem, ki ga je zgradila vojska. Deluje kot nadrealistična slika: pokrajina, v katero je umetnik postavil predmet, ki spremeni znano v neznano. Na fotografiji: Prihod. Foto: Promocijsko gradivo
Prihod (Arrival)
Tako kot v prejšnjih filmih Villeneuve vrže gledalca iz ravnotežja in njegovo končno optimistično sporočilo vsaj po mojem mnenju ne ublaži nelagodja, ki ga ustvari celoten film. Na fotografiji: Prihod. Foto: Promocijsko gradivo.

Dodaj v

Transcendenca: o filmu Prihod

Filmska kolumna Andreja Gustinčiča
30. november 2016 ob 19:08
Ljubljana - MMC RTV SLO

Po nizu filmov, v katerih nas je popeljal na turnejo zlobe in izprijenosti, nam kanadski režiser Denis Villeneuve v Prihodu ponudi transcendenco; nič manj kot skrivnost srečnega življenja.

"Za sabo sem imel tri filme, ki so bili nasilni in temačni," je Villeneuve povedal za MMC pred nekaj meseci. "Tudi to je bil eden razlogov, da sem sprejel snemanje Sicaria, ker sem vedel, da me za njim čaka Prihod, ki mi je takrat predstavljal toplino in svetlobo." Sicario: Onkraj zakona (Sicario, 2015), Sovražnik (Enemy, 2013) in Ugrabljeni (Prisoners, 2013) so bili filmi, v katerih so junakinje in junaki žrtve lastnih nagonov ali, kot v Sicariu, se junakinja znajde v blodnjaku ameriške moči, v katerem je popolnoma nebogljena. Po takšni poraženi junakinji, kot jo je igrala Emily Blunt v Sicariu, Louise Banks v interpretaciji Amy Adams v Prihodu (Arrival, 2016) deluje katarzično.

Ampak to je vedno tvegana pot za umetnika, ker je lažje prepričljivo dramatizirati propadanje kot vzpon. S poskusom posneti nekaj transcendentnega režiser vedno tvega banalnost, tako kot so banalni zadnji filmi Terrencea Malicka, v katerih je na nedomiseln in šablonski način iskal Boga. Villeneuvevova Ženska, ki poje (Incendies, 2010), pretresljiva družinska tragedija, zgodba o vojni in moči preteklosti, se je končala s sporočilom o odpuščanju, ki je po vsem tem, kar se je zgodilo, delovalo puhlo, skoraj komično.


Če nočete izvedeti ničesar o vsebini filma, pred ogledom ne berite naprej.

V Prihodu gre za Louise Banks, briljantno lingvistko, ki živi sama s svojimi spomini na najstniško hčer, ki je umrla zaradi redke bolezni. Vsaj na začetku se zdi, da gre za spomine. Na koncu pa se izkaže, da so nekaj veliko bolj zapletenega. Ko se na Zemljo spusti dvanajst vesoljskih ladij, ameriška vlada angažira Louise in fizika Iana Donnellyja (Jeremy Renner), da vzpostavita stik s prišleki. Louise in Ian vstopita v vesoljsko ladjo skozi ozek in temen jašek, ki vodi v prostor, v katerem se srečata z vesoljcema, ki ju Ian imenuje Abbott in Costello po paru nekoč popularnih ameriških filmskih komikov. Večji del filma je posvečen obvladovanju jezika vesoljcev in s tem odkrivanju razloga, zakaj so tu.

Vesoljci so prišli v letečih krožnikih, ki so videti kot monoliti, narejeni iz kamna. Prvi pogled na monolit, ko se mu glavni liki približujejo v helikopterju, je osupljiv – vertikalni predmet, ki se razteza daleč nad gorami in oblaki ter oporiščem, ki ga je zgradila vojska. Deluje kot nadrealistična slika: pokrajina, v katero je umetnik postavil predmet, ki spremeni znano v neznano. Prav tako domiselno so ustvarjeni vesoljci, ki niso imitacija vesoljcev Stevena Spielberga niti pošasti iz Osmega potnika, ampak so nekaj novega, neznanega; nekaj, kar vzbuja strahospoštovanje.

Prihod spada v žanr filmov o dobrih vesoljcih, ki prinašajo s sabo neke vrste pomoči za človeštvo. V petdesetih letih je bil značilen primer Dan, ko je zemlja zastala (The Day the Earth Stood Still, 1951) Roberta Wisa, v katerem uglajeni vesoljec Klaatu opozori, da bo Zemlja uničena, če ne nehamo z nasiljem. Značilnejša za naše čase so Bližnja srečanja tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977) Stevena Spielberga, v katerem je prihod vesoljske ladje posnet kot verski dogodek, in Stik (Contact, 1997) Roberta Zemeckisa. V zadnjem domnevni vesoljci spregovorijo z Jodie Foster, ki nikoli ni prebolela smrti svojega očeta: »Počutite se tako izgubljeno, tako odrezano, tako samo. Ampak niste.« Tu je bistvo privlačnosti dobrih vesoljcev. Ponujajo tisto tolažbo, ki bi jo morala ponuditi Bog in vera, ampak je iz različnih razlogov razloga ne omogočata več: nismo sami s svojimi težavami in svojo bolečino. Največji med temi filmi je 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968) Stanleyja Kubricka, v katerem neznana inteligenca spodbuja in usmerja človeški napredek. Ponovni ogled Kubrickovega filma poudarja glavno pomanjkljivost Prihoda.

Končnica Kubrickovega filma je skrivnostna in ne popolnoma jasna. Skozi osupljive podobe nam Odiseja sugerira pomen, ampak ga nikoli ne razjasni z besedami, tako da film obdrži vzdušje, ki je tako skrivnostno, kot je samo vesolje ali samo življenje. V Prihodu pa izvemo vse. Ne le, da nam junakinja na koncu pove sporočilo filma, temveč pojasnilo spremljajo vztrajna godala in vsiljivo šepetanje (tako kot v Malickovih filmih) ter šablonska podoba družine in družinske ljubezni. Ta del filma, ki mu je še posebej potreben polet, ostane prozaičen, pa tudi vprašljiv, še posebej če gledalec ne deli režiserjevega nasprotovanja splavu. Film nam pove, da je treba uživati v vsakem hipu življenja, kot da je zadnji, in da je ljubezen najpomembnejša stvar. To je res, a ko je misel izražena z besedami, postane šablonska.

Imam vtis, da Villeneuve gleda na naš svet kot padli svet, ker je kršen neki osnovni moralni red. Boga ni več. Namesto njega je ogromen pajek, ki se dviga nad mestom v filmu Sovražnik, kot pošastna, a neopažena negacija vsega človeškega. Vtis, da smo v padlem svetu, pušča tudi Prihod. Film ima temačno fotografijo. Videti je, kot da smo ves čas tik pred svitanjem. Hiša Louise je polna senc. Likov pogosto ne vidimo jasno, le njihove silhuete. Ves ton je pridušen, ta mrk in molk prekinjajo nečloveški zvoki: vojni helikopter, ki zbudi junakinjo, sirene v vojaškem oporišču, govor vesoljcev, ki zveni kot nezemeljsko tuljenje. Tako kot v prejšnjih filmih Villeneuve vrže gledalca iz ravnotežja in njegovo končno optimistično sporočilo vsaj po mojem mnenju ne ublaži nelagodja, ki ga ustvari celoten film. Nad srečnim koncem visi tragedija, ki jo junakinja in režiser porineta v ozadje, a je še vedno prisotna.

Andrej Gustinčič
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
vnk
# 03.12.2016 ob 12:55
EMU, tudi ta film je adaptacija, v tem primeru kratke zgodbe.

sicer sem fen Z/F filmov, vendar je film, ki sem si ga lahko ogledal na premieri, enostavno predolgočasen, prezakompliciran in še bi lahko našteval.

Oprosti, ampak film ni bil nič kaj zelo kompleksen ali pa da bi ga človek težko razumel. Meni je pa kul, da pridejo ven tudi bolj "artsy" ZF zadeve, ki pač ne pašejo v tipičen kalup filmov za ob žretje kokic.
joy
# 01.12.2016 ob 07:02
Vec kot soliden film.
por
# 30.11.2016 ob 19:54
Lep filem. Lepo napisano. Dejansko sem si predstavljal občutja, opisana v sestavku. Napisano nenavijaško, v bistvu tako 'staromodno', z občutkom, da je prav sveže v časih, ko je v modi pompoznost in pretirana hvala / trganje izdelkov. Hvala!
BenQuick
# 30.11.2016 ob 22:23
Malomarnost od malomarnosti. Kaj zdaj, film Prihodnost ali Prihod?
Pigglet
# 03.12.2016 ob 22:33
Še (vsaj) enkrat za gledat.
EMU
# 02.12.2016 ob 23:18
Končno spet en soliden SF film, ki zavoje malce proč od klišejskih konfrontacij z nezemljani. Precej predvidljiv in žal z odprtino za nadaljevanje ki ga upam ne bo.
Prva asociacija ob filmu mi je bila briljantna Clarkova knjiga Konec otroštva, ki žal ni doživela upodobitve v filmu (tudi zaradi občutljivosti tematike na relaciji do cerkve), čeprav je Kubrick prvotno želel posneti prav ta film in ne Odiseje)
Je pa lani nastala TV miniserija Childhood's end v produkciji SiFy, ki sicer ne seže knjigi niti do kolen, in katere ogled pripročam predvsem tistim, ki poznajo knjigo. Sicer zna vse skupaj izpasti malce banalno.
por
# 02.12.2016 ob 00:52
@djdrg
predolgočasen, prezakompliciran in še bi lahko našteval. Namesto vesoljcev bi lahko bila tudi kakšna druga bitja. V bistvu me je na koncu spomnil film na kakšne slovenske umetniške filme, ki jih šteka samo avtor in nihče drug. V glavnem overrated film in pa še ''zeh''. Pa prosim ne mi sedaj o nekem višjem cilju, pa, da ne razumem...itd.

Ni vse samo akcija, nekaj je treba narediti tudi na temo višjih ciljev, a ne razumeš? :D

@hepimen
kakšnih šlamparij? (Nisem še gledal, ja, ga bom :) In če ga primerjaš z Interstellar?
aljaz26
# 30.11.2016 ob 23:07
South park bi naredil krasno epizodo...alieni bi črnilo spuščali iz zadnjikov, starejši bi v tem videli višji smisel in boga, mladi bi pa vedeli da vbistvu samo spuščajo vetrove.
hepimen
# 01.12.2016 ob 08:43
Ne bi na javnem portalu objavljal spojlerjev, zato bom rekel samo tole:

Film me je pustil z mešanimi občutki. Imel je predispozicije, da postane eden izmed kultnih ZF filmov, pa bo zaradi šlamparij in presenetljivo mlačnega romantično dramatičnega konca pristal med ostalimi filmi, ki po pol leta minejo.
gasomir
# 05.12.2016 ob 14:28
zakaj bi se vsi morali strinjati z Villeneuvovim pogledom? Avgustinčič tudi s tvojim se vsi ne...

upam da Villeneuve posname Dune.
sistemc.
# 30.11.2016 ob 22:47
Eh, mene tista dva nezemljana spominjata na dve hobotnici, ki pišeta s črnilom hobotnice.
djdrg
# 01.12.2016 ob 06:37
sicer sem fen Z/F filmov, vendar je film, ki sem si ga lahko ogledal na premieri, enostavno predolgočasen, prezakompliciran in še bi lahko našteval. Namesto vesoljcev bi lahko bila tudi kakšna druga bitja. V bistvu me je na koncu spomnil film na kakšne slovenske umetniške filme, ki jih šteka samo avtor in nihče drug. V glavnem overrated film in pa še ''zeh''. Pa prosim ne mi sedaj o nekem višjem cilju, pa, da ne razumem...itd.
Andrej Gustinčič
link
Pred oskarji 2017: Všečnost in več
11
24. februar 2017 ob 14:20 Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.
Več novic ...
Kazalo