Povezava umora opozicijskega politika z islamskim dejavnikom je vrhunec političnega manevriranja. Foto: Reuters
Povezava umora opozicijskega politika z islamskim dejavnikom je vrhunec političnega manevriranja. Foto: Reuters

Ne vem, kako vi, spoštovani, ampak jaz sem nad spretnostjo Kremlja navdušen. Že Krim je dokazal, da je svet popolnoma podcenjeval sposobnosti ruskih tajnih služb in posebnih enot. Vzhodna Ukrajina je pokazala izurjenost njene vojske (pa čeprav je uradno tam ni, so pa množice prostovoljcev, ki so to postali neposredno iz vojašnic). Povezava umora opozicijskega politika z islamskim dejavnikom pa je vrhunec političnega manevriranja. Prava učna ura. Preiskava sicer še poteka in njena spoznanja so daleč od dokončnosti, a vseeno: učimo se.

Čeprav je tudi stari Eugène Ionesco primeren maître, posezimo raje po slovitem ruskem pisatelju Viktorju Pelevinu. "Vera, v katero nihče ne verjame, se imenuje shizofrenija," je zapisal Viktor Pelevin. Je eden izmed tistih, katerih romaneskni zapleti imajo zoprno lastnost, da se v takšni ali drugačni obliki uresničijo ali vsaj nakažejo v stvarnosti. Očitno bomo v shizofrenijo morali začeti verjeti. Ne le da so našli čečensko skupino, od katere sicer le en član, Zaur Dadajev, priznava, da je umoril Borisa Nemcova. Pokojni kritik Vladimirja Putina, Ramzana Kadirova (sic!) in korupcije v Rusiji, za katerega bi izčrpnejša, z religijo povezana stališča morali iskati z lučjo pri belem dnevu, je tako prizadel verska čustva severnokavkaških muslimanov, da so ga šli ubit. Pred Kremljem. V družbi dolgonoge Ukrajinke. In seveda popolnoma brez povezave z ukrajinsko tematiko, ki je bila v zadnjem času osnovna tema Nemcova. Predvsem pa spontano, menda brez naročnika, kar je velik napredek v primerjavi s scenarijem umora Ane Politkovske. Naročnika umora novinarke niso našli nikoli, in to je ena izmed manter očitkov na račun ruskih oblasti.

Pri Nemcovu pa je takšna možnost zatrta v kali. Za nameček, popolnoma shizofreno, je morilec Dadajev, nekdanji namestnik poveljnika posebnih enot 'Sever' iz Čečenije, junak za svojega velikega rojaka, čečenskega predsednika Kadirova. Tistega Kadirova, ki mu gre zahvala, da je z denarjem iz Moskve umiril razmere v Čečeniji, pozidal Grozni, postavil največjo mošejo v Evropi, kot se rad pohvali, in postavil vzorčni poslovni City na Severnem Kavkazu. Kadirova, od leta 2004 'heroja Rusije' in od 8. marca 2015 nosilca reda časti "za dosežene delovne uspehe, aktivno družbeno dejavnost in večletno vestno delo". Istega Kadirova, ki je iz Ukrajine nazaj v domovino klical čečenske prostovoljce, ki so se bojevali na ukrajinski strani, in pošiljal v Donbas druge, da so se bojevali na strani upornikov. In slednjič, taistega Kadirova, ki je – kot kažejo posnetki na spletu – v času čečenske morije tudi lastnoročno rezal vratove – ruskim vojakom. Ampak tudi v tej shizofreniji se skriva nauk: kako relativna so zavezništva in kako kratek je spomin. In kako iz pomanjkljivosti narediti prednost.

Seveda ni mogoče izključiti možnosti, da je islamski dejavnik v zgodbi Nemcova resničen. O 'sakralni žrtvi', sicer v drugem kontekstu, so začeli govoriti že nekaj ur po umoru. Ampak predstavljajte si perverznost, ko neki vdani privrženec ruskega predsednika svojemu voditelju podari smrt nadležnega opozicionalca, petokolonaša. Na iracionalnih, z emocijami nabitih vzhodnih obrobjih Evrope je mogoče vse. Kot je v 'Generaciji P' pisal Pelevin: "Zarota proti Rusiji nedvomno obstaja, težava je le v tem, da v njej sodeluje celotno odraslo prebivalstvo Rusije." Čeprav zarote od zunaj preiskava še ni popolnoma izključila – konec koncev jo na določeni stopnji lahko zajame tudi islamski scenarij – ima ta razlaga umora močno zunanjepolitično sporočilo. Terorizem je namreč tema, ki povezuje večino sveta. Če so že podrti drugi mostovi, je boj proti terorizmu brv, prek katere lahko Kremelj komunicira s komer koli, predvsem pa z Zahodom.

Zatorej, opazujmo in učimo se. Za zdaj so te učne ure za nas, vsaj na videz, brezplačne. Čeprav je danes tolikokrat citirani Pelevin rekel tudi, da stvari postanejo jasne šele, ko ne misliš, mi je ob vsem tem prišel na misel drugi citat, iz Čapajeva: "Kar me je zmeraj čudilo – je dejal – je zvezdnato nebo pod nogami in Immanuel Kant znotraj nas. – Jaz pa, Vasilij Ivanovič, nikakor ne morem razumeti, kako so človeku, ki meša Kanta s Schopenhauerjem, zaupali poveljevanje diviziji."