Beremo
()
Andrej Blatnik: Ugrizi
Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje: vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Foto: Lud Literatura
Andrej Blatnik
Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. Foto: BoBo

Dodaj v

Andrej Blatnik: Ugrizi

LUD Literatura, 2018
6. november 2018 ob 11:42
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe.

Do skrajnosti ogolelo formo zadnjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.

Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje: vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena: pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.

Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu: Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti: brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zamaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.

Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka drugim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.

Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki ponekod zavedeli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri tem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.

Matej Bogataj
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Beremo
link
Klarisa Jovanović: Izgnana
13. november 2018 ob 14:22 "Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala." Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej.
Več novic ...
Kazalo