Beremo
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 4 glasov Ocenite to novico!
Črvi
Črvi Andreja Tomažina so izšli pri mariborski založbi Litera. Foto: Litera
       Čeprav gre za trdo pisavo, iz katere vre nekakšna zavezanost jeziku, kar bi morda lahko iskali tudi v besedilih, ki ustrezajo pogojem ustaljene perspektive kanona, so Črvi vendarle inovacija iz stavka v stavek in posledično zahtevajo izum orodij in vzpostavitev strategije, s katero bi jih bilo mogoče preučiti v njihovi polnosti, kontekstualizirati njihove najmočnejše dele in morebitne pomanjkljivosti in ob tem navsezadnje onemogočiti, da bi ob analizi zapisanega nemara zapadali v pretirane interpretacije. In zdi se, da prav tovrstna sinteza še največ pove o romanu v kontekstu tekoče literarne produkcije.       
Andrej Tomažin
Andrej Tomažin (1988) je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše poezijo in prozo, pred tremi leti je pri založbi Litera izšel njegov prvenec Stramorjevi koraki, svoje literarne izdelke pa je objavljal v revijah Dialogi, Mentor, Apokalipsa, Literatura ter v zbornikih Rukopisi in Lapis Histriae. Foto: LUD Literatura

Andrej Tomažin: Črvi

Litera, 2016
13. junij 2017 ob 14:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Črvom, nekakšnemu hibridu romanesknega pisanja, kratkozgodbarstva in celo leposlovja z logiko teorije, je prav mogoče pripisati sorodnost s Tomažinovim prvencem, Stramorjevimi koraki, morebiti bi lahko govorili celo o kontinuiteti.

Vzporednice lahko iščemo v nekoliko težkem ozračju, v naravi romanesknega sveta, ki je krut in ki se vzpostavlja ali bolje razžira od znotraj in se šele pozneje sestavi v kompleksen, celovit organizem. Prav tako gre znova za izrazito natančno, pomensko polno, pa tudi nekolikanj suho pisanje. A tega ne gre razumeti v pejorativnem pomenu, gre za pisanje, ki se je znašlo v permanentni ustavljenosti pred izpisovanjem, saj tako rekoč razmišlja o lastnem nastajanju, čeprav ne na deklarativni ravni.

Morda bi lahko rekli, da se našteto v Črvih izraža v še večji intenziteti. Oziroma drugače: Črvi so s tega vidika še bolj k skrajnosti gnani ali celo prignani Stramorjevi koraki. Tako je morda za kartografiranje Črvov smiselno vzpostaviti razliko med ponotranjenim in pozunanjenim narativom. Prvega lahko razumemo kot razvoj dogodkov in pripovedi skozi vsakokraten stavek, kot grmado manjših sklenjenih enot/celot, za katere ni nujno, da vstopajo v polnovreden odnos s pozunanjenim narativom, nizom vzrokov in posledic. Seveda je stik enega in drugega nujen, vedno prisoten, a zdi se, kakor da se to pri Tomažinu dogaja predvsem po liniji najmanjšega odpora (še enkrat: ne gre za pejorativno oznako) oziroma kolikor se to pač mora nujno zgoditi samo po sebi.

Svet Črvov je posledično luknjičast, na kar namiguje že sam pripovedovalec. Gre za razkosan svet, v katerem ni naključje, da se srečamo s klavniškim obratom, z različnimi deli telesa, ki postajajo nosilci zgodbe, s kratkimi, mestoma pikareskno obarvanimi pasusi, ki so vsakič znova dogodek zase. Na ta način pripovedovalec opolnomoči najmanjše delce zgodbe in s tem tudi romanesknega sveta ter jim pripiše aktivno vlogo. Niso več zgolj koščki odvisni od svetovnega reda. V resnici se je smiselno vprašati, ali sploh imajo Weltanschauung, ki bi to omogočal, oziroma ali svetovni red v tem smislu sploh obstaja. Ali gre pač za obrnjeno perspektivo, v kateri subjekti sicer gradijo svet, a se s svetom v zameno nič ne dogaja?

Prav te podelitve aktivnosti omogočajo partikularnim delčkom pogled od znotraj navzven, namesto tistega od zunaj navznoter, ki ga morda lahko v okviru tekoče literarne produkcije razumemo kot bolj ustaljenega. To hkrati pomeni, da Tomažinovo besedilo odpira nove interpretacije in vidike že odprtih vprašanj oziroma odgovorov. Kakšno naj bi torej bilo denimo marksistično branje besedila, v katerem posamezniki z družbenega roba na neki način krojijo svet okoli sebe? Kakšno bi bilo feministično branje besedila, ki ženskih likov skoraj ne premore oziroma so vselej v pasivnih vlogah, a se hkrati zdi, da zaznava nekakšno težavo v zgradbi lastnega sveta? In kakšno bi bilo navsezadnje animalistično branje romaneskne klavnice, ki je po eni strani skrita splošnemu pogledu, po drugi pa se občasno zazdi, da služi za podstat dogajanja oziroma mehanizma delovanja?

Partikularije so tako hkrati najmanjši in največji aktivni delci, ki s svojo otipljivostjo omogočajo sledenje logiki romana in sveta, kot ga predstavlja. Morda prav zato ni nenavadno, da so Črvi obenem izrazito fizičen, telesni roman. Morda se prav v tem skriva ena izmed resnic, ki jo prebivalci njegovega sveta vendarle priznavajo. Ta fizičnost je pogosto karnevalizirina, zrcali se v sopostavitvi nasprotij (majhen - velik, debel - suh), v ekscesivnem ubesedovanju telesnosti, tudi spolnosti, morda celo v simbolni odstavitvi kralja, saj bi bilo mogoče reči, da ima v Črvih vlogo protagonistov svojevrstni družbeni rob. Hkrati je to resnica (pojem resnice je seveda treba razumeti z velikim zadržkom) o ureditvi nekega sveta, vrženega iz tirov – verjetno agresivnega, postavljenega po neki tradicionalni patologiji tako imenovanega moškega principa, v njem brbota telesno, tudi spolno nasilje, ki hkrati vrši dogajanje. Lahko bi trdili, da se prav na teh mestih stakneta pisava in distanca do nje, kar je hkrati mogoče razumeti kot problematično, saj se Črvi kot izrazito razsrediščeno besedilo s tem svojevrstno zamajejo.

A nazadnje se zdi o Tomažinovem delu težko govoriti na način klasičnega, ustaljenega literarnokritiškega pisanja in plod tega je tudi pričujoče besedilo. Čeprav gre za trdo pisavo, iz katere vre nekakšna zavezanost jeziku, kar bi morda lahko iskali tudi v besedilih, ki ustrezajo pogojem ustaljene perspektive kanona, so Črvi vendarle inovacija iz stavka v stavek in posledično zahtevajo izum orodij in vzpostavitev strategije, s katero bi jih bilo mogoče preučiti v njihovi polnosti, kontekstualizirati njihove najmočnejše dele in morebitne pomanjkljivosti in ob tem navsezadnje onemogočiti, da bi ob analizi zapisanega nemara zapadali v pretirane interpretacije. In zdi se, da prav tovrstna sinteza še največ pove o romanu v kontekstu tekoče literarne produkcije.

Aljaž Krivec, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

P. G.
Prijavi napako
Komentarji
Brutus
# 15.06.2017 ob 13:10
Če Tarkovskega rad imaš, imel boš tudi rad Tomažina. Genios litterado!
Kazalo