Idealizacija Slovenije kot 'dežele dobrih ljudi' na eni in jugonostalgija na drugi strani se, vsaj delno, napajata iz istega vira, predpostavke, da je bilo nekoč lepše in boljše. Vendar se je Vojnović izognil vsakršnemu nostalgičnemu refleksu in naslova po koncu romana ni mogoče brati brez cinizma. Avtor uspešnice Čefurji, raus! spet orje ledino, saj se spopada s temo, ki je slovenska proza do zdaj še ni znala uspešno ubesediti - z razpadom Jugoslavije in vsem, kar mu je sledilo. Toda v romanu Jugoslavija, moja dežela ne razpada le država. Politično in zgodovinsko ozadje sta le del širšega konteksta, v katerem spremljamo tudi razpad družine Borojević.
V zaključku Vojnovićevega prvenca Čefurji, raus! je Marko z vlakom odpotoval proti Bosni, grenko-sladki prihodnosti naproti. Na podobno pot, a z drugačnimi nameni, se odpravi Vladan Borojević, junak drugega romana. Njegov oče Nedeljko, nekdanji oficir Jugoslovanske ljudske armade, ni mrtev, kakor mu je do tedaj zagotavljala mama Duša. Spoznanje, da je Nedeljko Borojević vojni zločinec na begu pred oblastmi, Vladana postavlja pred dilemo, ki je globlja od običajnega freudovskega konflikta. "Je prav, da vojnemu zločincu nočeš pomagati umreti v miru? Četudi je ta vojni zločinec tvoj oče?" se sprašuje junak. Smrt ima poleg stvarne tudi tukaj simbolno razsežnost. Z zanikanjem očeta/vojnega zločinca bi Vladan hkrati zanikal spomine na okornega, prijaznega možakarja iz svojega otroštva, ki mu je kupoval akcijske figurice in prepeval hite Tome Zdravkovića. Toda kako brezpogojno sprejeti nekoga, ki je dejavno sodeloval v vojni moriji?
Vojnovićev odgovor ni preprost, je pa jasen. Vladan si ne zatiska oči pred dejstvi, niti se ne tolaži s priročnimi šovinizmi o 'neizogibni' družinski usodi, ki naj bi se prenašala iz roda v rod in posledično relativizirala očetove zločine. Med iskanjem očeta spoznava, kje se začne in neha meja njegove odgovornosti. Na vprašanje, kako s tem spoznanjem živeti, pa si lahko odgovori le sam.
V prvi polovici romana se zgodba še nekoliko zatika. Resnico o svojem očetu Vladan kar preveč priročno izve tako, da očetovo ime vtipka v brskalnik Google. Ko se odloči, da ga bo poiskal, ne naleti na nobeno pravo oviro. Informacije se kar same od sebe in brez posebnega junakovega naprezanja sestavljajo v celoto, na primer babičino samovoljno priznanje, da sta z dedkom prejela nekaj Borojevićevih pisem in njen neverjetni spomin, kdo jih je dobavljal. Tudi če se sled izkaže za lažno, se v zgodbi takoj pojavi nov lik, ki Vladanu servira nove, tokrat pristne podatke. Situacije včasih spremljajo že kar preveč zgovorni komentarji. Poleg tega se nekdanji Jugoslovani izražajo v mešanici slovenščine in v kurzivi zapisanih srbohrvaških fraz, zaradi česar njihova govorica deluje prisiljeno.
A glede na celostni vtis so omenjeni pomisleki malenkostne narave. Jugoslavija, moja dežela ni kriminalka. Suspenz je tu le stranski produkt pripovedne logike, ne pa njen cilj, in tudi dialogi se proti koncu prečistijo. Vojnović bralca hitro potegne v dinamičen pripovedni ritem, v katerem se spretno giblje med ironično distanco in resnimi toni. Spomini iz otroštva se tako prekrivajo s pripovedovalčevo sedanjostjo, soočenje obeh časovnih pasov pa različne literarne osebe prikazuje v vsej njihovi psihološki kompleksnosti. Roman Jugoslavija, moja dežela ne bi mogel biti bolj drugačen od njegovega humoresknega predhodnika. Vojnović je z njim daleč presegel pričakovanja, ki si jih je nabral po uspešnem in večkrat nagrajenem prvencu, in se znova izkazal za enega najzanimivejših avtorjev svoje generacije.
Ana Geršak
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje