Beremo
()
Klarisa Jovanović: Izgnana
Pesniška zbirka Izgnana je razdeljena na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Foto: EPA
Klarisa Jovanović
Klarisa Jovanović je po izobrazbi profesorica francoščine in primerjalne književnosti. Prevaja predvsem iz novogrščine, pa tudi iz srbščine in hrvaščine, makedonščine, italijanščine ter francoščine. Piše in objavlja predvsem poezijo in kratko prozo. Foto: Slavko Rajh

Dodaj v

Klarisa Jovanović: Izgnana

KUD AAC Zrakogled, 2018
13. november 2018 ob 14:22
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

"Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala." Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej. Tematika izgnanstva, tujosti in izgube identitete je namreč osišče, okrog katerega se vrti pesnitev.

Delo je razdeljeno na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Prav tako je poseben pesniški jezik. Čeprav je pesnitev napisana v prostem verzu, onomatopeje in ponavljanja ustvarjajo svojevrsten ritem, ki skupaj z izrazitim arhetipskim simbolizmom spominja na nekakšen ritualni ali magični obred.

Ta čarni krog pa je tisto, od česar pesniški subjekt beži. Očetova hiša je simbol za kulturno strukturo, ki ji je podvržena govorka v pesmih, ta struktura pa vzpostavlja pravila in vnaprej določene vloge. Vse to govorko utesnjuje. "Je rezalo v polmrak in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti," pravi v pesmi številka III. Dom in tradicija sta kot paradoks: po eni strani varujeta, po drugi pa s svojo težo neusmiljeno pritiskata na govorko.

Očetova hiša je hkrati očetov jezik in s tem sredstvo identifikacije. Tako kot govorka prevprašuje svoje mesto v okosteneli strukturi, tako ji sčasoma tuj postaja tudi očetov jezik: "vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo." To beremo v pesmi številka XIV. Očetov jezik pripada nekaterim stvarem, ki jim pesnica v pesnitvi nameni lasten glas: to so denimo škarje za striženje ovc, prestol, prt in ščit … vsakdanji predmeti, ki so pogojeni s kulturnim in družbenim okoljem in imajo za človeka simboličen pomen. Govorko spominjajo na njeno vlogo v družbeni strukturi in jo opogumljajo za opravljanje njenih že vnaprej določenih dolžnosti. A ko govorka sredi pesnitve sklene, da bo odšla, trmasto za vedno umolknejo in jo pustijo popolnoma samo.

S pobegom od znane tradicionalne strukture govorka v pesmih postane tujka. Ko je zapustila dom, se je odrekla tudi varnosti, identiteti in pripadnosti. V življenju bo vedno ostajala nekje v razpoki, nekje vmes, ne zares tukaj ali tam. Pesniško izrekanje se godi z nične, prazne pozicije; v pesmi XVIII pravi: "Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede." Pesniški subjekt ostane brez svojega jezika: od očetovega je bil izgnan, tujega pa si ne more prilastiti.

Očetova hiša, ki jo izgnanka pušča za sabo, je v resnici že dolgo trhla. Kot beremo v Epilogu, je oče, torej simbol za vse tisto, kar je pustila za sabo, že dolgo nem in tako simbolično mrtev: "umrl je že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran".

Kljub temu bo hiša na "gnilih temeljih" še naprej stala, gradili jo bodo govorkini nerojeni bratje in sestre, iz grobov jih bodo opazovale prababice in pradedje. S to s simbolizmom nabito podobo se kratka pesnitev tudi konča in nakaže brezizhodnost situacije.

Knjigo Klarise Jovanović Izgnana lahko razumemo zgolj kot pesnitev o konkretnem bolečem izstopu iz svojega kulturnega okolja ali pa bolj splošno kot nenehno iskanje identitete po boleči ločitvi od znanega. Poleg svojevrstnega pesniškega jezika je prav večplastnost ena poglavitnih odlik pričujoče pesnitve.

Iz oddaje S knjižnega trga

Zarja Vršič, 3. program Radia Slovenija, Ars
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Beremo
Kazalo