Beremo
()
Lidija Dimkovska: Črno na belem
Kot pravi pesnica Lidija Dimkovska, je v zbirki Črno na belem v primerjavi s prejšnjimi knjigami ustvarila pesniški svet, ki je popolnoma realističen. Foto: Cankarjeva založba
       Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti, a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali.       
Lidija Dimkovska
Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Foto: Tihomir Pintar

Lidija Dimkovska: Črno na belem

Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
17. julij 2018 ob 10:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Avtorska pisava slovenske in makedonske ustvarjalke Lidije Dimkovske se, tako v poeziji kot prozi, odlikuje s posebno živahnostjo in svežino.

Enako je v njeni pesniški zbirki Črno na belem, vendar v malo drugačnem, predvsem tematsko izpeljanem, bolj »pokopališkem« aranžmaju. Čeprav je Dimkovska vedno posegala po zelo aktualnih, kar perečih tematikah, je v tej zbirki na delu prej smrt kot življenje, prej daljnovidna obtožnica sveta kot imanentna lirska izpovednost.

Avtoričino dobro znano duhovito poantiranje pesmi le še bolj podčrtuje miselni vzgib, ki vodi njen pesniški glas skozi dobro trideseterico v tri sklope uvrščenih pesmi. Vznemirjajo ga vprašanja, za katera trenutno ni pomirjujočih odgovorov, npr. o sodobnih migracijah, civilizacijskih in kulturnih ambicijah in zaostankih, nacionalnem pohlepu, birokraciji na račun človeškosti, družbenem in socialnem odpovedovanju, etičnih (odprtih) računih, vedno bolj navzočem čustvenem stradanju pri odraslih in pri otrocih, grožnji pozabljanja zgodovine in maličenja avtentičnosti naših življenj.

Lidija Dimkovska je v tem svojem prizadevanju dokaj konkretna – kar ji, poleg drugega, omogoča zanjo značilno lebdenje v medprostoru med pesniškim in proznim izrazom. Pripovednost njenih verzov, morda še najizraziteje v pesmi Wanseejski diptih, s katero pesnica odpira osrednji sklop Dopisovanje s svetom, se ujema s to vrsto angažiranosti, ki bi jo bolj lirski ali metaforični izraz pesmi le stežka prenesel. Dimkovska je svoj pesniški »program« zelo spretno izpeljala. Močne so predvsem njene pomenske paralele, ki jih vedno vtke v svoj tematski okvir, npr. že pri motu zbirke; paralele med tistim, kar je ali je bilo in ga ni več, in tistim, česar ni in nikdar ni bilo, čeprav se nam vedno bolj prikazuje. In naprej: med človekovimi pričakovanji, celo utvarami in resničnostjo, ki jih zna povoziti kot listje na cesti. Med duhovno vertikalo, ki naj bi nas učlovečila, in materialno osnovo sedanjega sveta, ki nam odvzema še zadnje preostanke vesti: »Sprevodnik v čezmejnem avtobusu / je sedeže obrisal / s pozabljeno brošuro o človekovih pravicah.« – ali: »Na mizi v sobi tvojega sonarodnjaka: / dva dela Kapitala in ključ stranišča. / Z lestenca je nihala prosta zanka.«

Nasploh velja, da so številne zanke, grobnice in grobovi v tej poeziji, podtalni prostori za mrtvece različnih vrst – Jude, migrante, azilante, oslabele in neprilagodljive, pregorele in ostarele ljudi – v premem sorazmerju s porušenjem moralne zgradbe tega sveta. Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti (»Jaz si bom zaželela, da je pol mojega groba tam in pol tu.«), a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali. V njenem pesniškem arzenalu se zato kar učinkovito oglašata ironija, »vselej lahko večja od življenja« in relativizacija. Tista zdravilna (kot pesniško sredstvo), a tudi tista izrojena (tu tematizirana) ki posameznika napoti do razcepa in ga na koncu obrne samega proti sebi.

Dimkovska je kot avtorica najmočnejša prav v tistih legah, ko njeno pesniško govorico zasede jukstapozicija različnih (konkretnih) realnosti, recimo: »Na Tretjem programu Makedonskega radia / so odmevale svetovne kulture / in se razlegale po sobi z vonjem po pečeni buči / in nogavicami, obešenimi nad štedilnikom.« Iz teh motivičnih soočanj pogosto prihajajo znameniti paradoksi »Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo,« in celo absurdi »inšpektor za azil«. Ali pa le prosta resnica našega časa, ki je absurd samo na videz, vendar je kruto konsistentna, sistemska, uglašena s človekovimi dejanji.

Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Zadnja pesem zbirke, Ločila življenja, jasno dopove, četudi ne izpove do živega, kaj vse nas, takšne ali drugačne migrante, deli od zadovoljstva in spokoja: neumestni vprašaji, klicaji, tropičja in narekovaji tam, kjer bi nas morale podpirati osnovne, celo arhetipske vrednote brez kakršnih koli ločil (dom, domovina, jezik, osebni in kolektivni spomin itn.), torej: v človeški perspektivi.

Stanislava Chrobáková Repar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Beremo
link
Klarisa Jovanović: Izgnana
13. november 2018 ob 14:22 "Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala." Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej.
Več novic ...
Kazalo