Iz zbirke ne izvemo, za katerega Ivana naj bi šlo – pisatelja, politika ali morebiti prijatelja – na nekaterih mestih, npr. v pesmi črna magija zajčkov, zasledimo celo moško in žensko različico imena: "poleti ni literarnih dogodkov / vsi pišemo pesmi o morju / pravi ivana: vse je v pastelih" in v drugi polovici pesmi omenja še Ívana: "kje je zdaj to morje da o njem napišem pesem ivan? / morje je sava in sava je drava in drava je reka in drava je sava in / donava in ne bom rodila ker ne bom vrgla sinka v suho strugo // ivan v katerem mesecu pa si? boš rodil vodjo očeta in vseveda? / njegova pesem bo krasna / prelepa / navdihujoča / nadzemeljska / privzdignjena / milozvočna / ker pesem mora biti takšna in takšna / in govoriti o tem in tem / če ne to ni to in je slaba".

Noseči Ivan oziroma Ivana bi bil tako lahko avtoričin alter ego, ki v sebi nosi množico spoznanj in arhetipov ter z njimi vztrajno išče ravnovesje v nihilističnem svetu, v katerem se je diskrepanca med označevalci in označenci zgodila še pred vznikom prvega verza. Iz pesnice bruhajo asociacije v obliki neposrednih misli, le redko razmejenih z vejicami ali drugimi ločili, sklepamo lahko tudi na izostanek moralne cenzure in tako imenovanega pesniškega sita, skozi katero večina pesnikov v več krogih preseja svoje zapise. V pesmih Tolstojevo pismo izgoreli ljubimki in pismo izgorele ljubimke poteka nekakšna korespondenca, v kateri vznikne tudi Ivan oz. Ivana: "To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo. Ivan je lirski subjekt, včasih je tudi Ivana. Poje dvoglasno, kot se v duetu oglašata hladilnik in zamrzovalna omara, kot bi kdo grebel pod ledom."

Pesniška zbirka Nežke Struc Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni po eni strani spominja na strukturalistični realizem, po drugi pa na kolaže in montaže nadrealistov, ki so že utečene verze razstavili in iz njih sestavljali najbolj nelogične in bizarne stavke. Tako v eni izmed najkrajših pesmi v zbirki z naslovom nihče ne ve da sem napisala pesniško zbirko o zombijih pesnica zapiše: "če si ne umijem nog / v posteljo pride ves dan: / zrak vremena / tesnoba miši / želja kamnov / trpeči asfalt / stokanje parketa / zmečkano sadje / in vaša odsotnost."

Avtorica se zaveda, da je nezavedno sestavljeno kot govorica in da ji nepremišljene besede, ki jih dobesedno vrže na papir, sporočajo več o njej sami, kot bi o sebi izvedela v pogovoru s psihologi najrazličnejših praks in orientacij. Je brez dvoma ena tistih pesnic, ki piše o sebi in za sebe, ne glede na to, kaj si o njenem pisanju mislijo drugi. Njen jezik je dinamičen, barvit, večplasten in duhovit – zdi se, kot bi se sporazumevala v metaforah in šifrah, ki jih le sama razume. V pesmi z naslovom ljubič piše: "koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet."

V daljših pesmih uporablja tudi alineje, v katerih na kratko strne pomembne misli in z njimi razbije preveč zgoščeno besedilo ali pa ga razmeji s prečnimi črtami, da poudari pomembnost samega procesa nastajanja, na primer v pesmi afterafterafter, ko na hudomušen način opisuje kuhanje: "kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo".

Vizualno gledano ima vsaka pesem v zbirki unikatno podobo in strukturo, zato ne preseneča, da je avtorica svoje pesmi že večkrat razstavila v mariborskih galerijah, saj jo poezija med drugim zanima tudi iz vidika antropologije prostora in vizualne podobe. Zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni bi po stilistični plati lahko uvrstili med konkretno poezijo, saj avtorica išče navdih tako med modernisti in postmodernisti, kot tudi v strukturalizmu in antropologiji, pri tem pa s svojo družbeno kritično noto oplazi tudi problematiko prekarnosti in podcenjenega (intelektualnega) dela: "barantam za plačo / 1300? / 1200? / 500? / naslednji mesec? čez dva meseca? čez pol leta? / na rame se mi usedeš mraz".

Ne glede na naslov, ki ga lahko beremo tudi kot metaforo, lahko pripomnimo, da iz vsebine zbirke ni zaslediti, da bi bila Nežka Struc utrujena, je pa v svojem načinu ubesedovanja že precej utrjena in samozadostna. Na njeni pesniški poti ji želimo še veliko takšnih in drugačnih sončnic …

Iz oddaje S knjižnega trga.