Da je Mercier in Camier nepopolno delo, se je Beckett očitno zavedal od samega začetka, zato je z objavo odlašal vse do leta 1970, ko je že prejel Nobelovo nagrado, kar je pomenilo, da so – po logiki njegove založbe Minuit - vsi njegovi neobjavljeni teksti postali tržno zanimivo blago. Foto: Roger Pic/Bibliothèque nationale de France/Wikipedia
Da je Mercier in Camier nepopolno delo, se je Beckett očitno zavedal od samega začetka, zato je z objavo odlašal vse do leta 1970, ko je že prejel Nobelovo nagrado, kar je pomenilo, da so – po logiki njegove založbe Minuit - vsi njegovi neobjavljeni teksti postali tržno zanimivo blago. Foto: Roger Pic/Bibliothèque nationale de France/Wikipedia
Samuel Beckett: Mercier in Camier
Mercier in Camier morda res ni veliki Beckettov roman, je pa v svoji neobtesanosti (in neotesanosti) enako zapeljiv kot marsikateri klasik. Foto: Beletrina

Vse to velja tudi ob branju romana Mercier in Camier (Mercier et Camier, 1946), katerega nastanek – kot je pri njem navada – pospremi lepa mitološka prtljaga, npr. med zgodovinarji priljubljena ugotovitev, da je leta 1945, tik preden se je lotil pisanja omenjenega dela, "doživel razodetje", ki je vključevalo opustitev angleščine (in njene jezikovne razkošnosti) ter posvojitev francoščine, jezika, ob katerem ni bil "čisto doma" oziroma se je ob njegovi uporabi zavedal jezikovnih omejitev.

Da je Mercier in Camier nepopolno delo, se je Beckett očitno zavedal od samega začetka, zato je z objavo odlašal vse do leta 1970, ko je že prejel Nobelovo nagrado, kar je pomenilo, da so – po logiki njegove založbe Minuit - vsa njegova neobjavljena dela postali tržno zanimivo blago. A kakor koli obračamo besede in iščemo pomanjkljivosti, ostaja dejstvo, da je tudi nepopolni, nedonošeni Beckett še vedno boljši, bolj duhovit in zajedljiv od marsikatere kanonizirane klasike, sploh ker vsebuje kopico samosklicevalnih detajlov (npr. motiv dvojnika) in likov (npr. Watt), ki se navezujejo tako na njegova pretekla dela kot klasike, ki jih bo ustvaril po vojni, npr. trilogijo Molloy-Malone umira-Neimenovani ali prelomnega Godota, s katerim Mercier in Camier deli nemalo stičnih točk, od vandrajočih naslovnih klatežev, motivov razhajanja in srečevanja, do brezciljnega postopanja in cikličnega prerekanja. Mladen Dolar, avtor izvrstne spremne besede, lepo ugotavlja, da je "pričujoči roman spontano uvrščen v določen razvojni lok Beckettovega pisanja. Mercier in Camier se nam predstavlja kot ne-več-Murphy, ne več irski Beckett, ne več joyceovski Beckett, Beckett na pragu odkritja nove poti, kot proto-Godot, ne še Godot, ne še Konec igre, tudi ne še Molloy."

Vsebino je seveda nemogoče smiselno obnoviti; doživljamo avanture obeh naslovnih junakov, ki se iz (komaj razpoznavnega) Dublina odpravljata na potovanje. Nihče ne ve, kam, niti sama ne. Imata kolo, ki ga neprestano izgubljata, in kovček, ki doživlja podobno usodo. Odideta iz mesta in se neprestano vračata, enkrat k prostitutki, drugič v stare gostilne, kjer srečujeta čudne like ... Eksistencialnih veščin pri Beckettu ne bomo našli, prav tako ne višjih smotrov ali katarze, pač pa prve znake slovesa od klasične forme romana, ki jo bo do perfekcije izpeljal v omenjeni trilogiji.

Mercier in Camier morda res ni veliki Beckettov roman, je pa v svoji neobtesanosti (in neotesanosti) enako zapeljiv kot marsikateri klasik. Način, kako te kot bralca zapelje že na drugi strani romana, je neponovljiv; opis ponavljajočih se zgrešenih srečanj Mercierja in Camierja, ko v čakanju drug drugega malo postopata naokrog in se ob vrnitvi na dogovorjeno mesto vedno znova zgrešita za tistih nekaj usodnih trenutkov, predstavlja enkratno vabilo k branju, ki ga preprosto ni mogoče zavrniti.

Simon Popek