Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.3 od 6 glasov Ocenite to novico!
Sarival Sosič
Sarival Sosič ni ničesar prepustil naključju; gosto tkana pripoved ne povezuje le glasov naslovnih likov, temveč namiguje tudi na njuno čustveno in telesno zgnetenost, ki je oba posameznika povezala v dva obraza iste celote. Foto: RTV Slovenija/Tina Rakoše
       Po besedah Sarivala Sosiča je roman nastajal 35 let, zapisan pa je bil v enem samem hipu. Pripoved zajame sapo le v kratkih premorih med nakazanimi poglavji. Starec in jaz je v celoti premišljeno delo, čeprav ubeseduje nekaj tako izmuzljivega, kot so glasba, eros in telo. Ponovitve poudarjajo ključne motive in čeprav imajo v kontekstu romaneskne kompozicije pa tudi pripovedne logike svojo težo in smisel, zgodbo ob koncu nekoliko izčrpajo.       
Starec in jaz
Roman Starec in jaz, ki je izšla v zbirki Piramida založbe Litera, sooča starca in tisti pesniško navdahnjeni, osebno-izpovedni "jaz" v trenutku eksistencialne krize, čeprav bi mu težko pripisali oznako Buildungsromana. Foto: Litera

Sarival Sosič: Starec in jaz

Založba Litera, 2017
19. december 2017 ob 10:34
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

V dovršenih skladbah starih mojstrov uvodni takti nakažejo smer razvoja melodične linije, njeno ozračje, prevladujoči ritem in dominantno tonaliteto, v katero se skladba v zaključku povrne. Podobno se v romanu Starec in jaz Sarivala Sosiča uvod in zaključek prelijeta v eno samo simbolno podobo vrat, skozi katera fant vstopi v starčevo življenje in jih za sabo zapre, ko starčeve nauke ponotranji in obogaten s pridobljenimi izkušnjami prevzame vodilni položaj v nenapisanem nadaljevanju zgodbe.

Tako se zdi, da se celotno dogajanje v romanu, popisano hlastno, v dolgem sosledju priredij in podredij, odvija v enem samem prostoru, v enem samem dihu. Slog in tudi spretno prepletanje fantovega in starčevega glasu v en sam besedni spev, ponavljanja motivov in refrenov, najbolj očitno variacije "tako starec sam" / "tako jaz sam", razkrivajo avtorjevo skrb pri kompoziciji prvenca. Sosič ni ničesar prepustil naključju; gosto tkana pripoved ne povezuje le glasov naslovnih likov, temveč namiguje tudi na njuno čustveno in telesno zgnetenost, ki je oba posameznika povezala v dva obraza iste celote.

Vzporejanje romana z glasbo je hkrati že razkrivanje njegovega vodilnega motiva: pripovedovalec, fant, se po neuspehu na maturi preseli k starcu, glasbenemu pedagogu in skladatelju, da bi se začel učiti klavir. Starčevi izrazito nekonvencionalni pedagoški prijemi fanta, ki predtem ni imel nobene glasbene izobrazbe, v borih nekaj mesecih tako preobrazijo, da uspešno opravi sprejemne izpite za glasbeno akademijo. Toda povzetek zamolči in zgreši bistveno, ki se, kakor je izpisano v naslovu, osredotoča na arhetipski odnos med učiteljem in učencem, med starcem in pripovedujočim fantom, ter na specifični postopek učenja, v katerem prednjači pedagoški eros kot temelj spoznavanja sveta in seveda sebe.

Roman Starec in jaz sooča starca in tisti pesniško navdahnjeni, osebno-izpovedni "jaz" v trenutku eksistencialne krize, čeprav bi mu težko pripisali oznako Buildungsromana. Tu ni nobenega konstitutivnega uvida, ki bi do temeljev pretresel in spremenil protagonistovo življenje, nobene točke preobrata, temveč gre za popis procesa, ki je pripovedovalca globoko zaznamoval in ga, tako fant, "pripravil na življenje". Od začetka do konca romana se pripovedovalec pravzaprav ne spremeni: spoznamo ga, ko preobrazba že poteka, s številnimi časovnimi preskoki, zgoščenimi v en sam neskončen stavek, pa svoj jaz vsakič znova redefinira skozi starčev pogled. Kot v spremni besedi ugotavlja Barbara Korun se roman osredotoča na posredovanje neke izkušnje, ki pa ni vedno pripovedovalčeva. Starčeva pojava je vseprisotna. Drugače povedano, fantova prvoosebno posredovana perspektiva kar naprej povzema starčeve besede, njegovo zgodbo, dognanja in odnos do življenja ter se razen v redkem primeru, ko starčevo modrovanje označi za "moraliziranje", vzdrži sodbe. Odnos, ki ga učenec vzpostavi do mentorja, ostaja vseskozi ljubeč, tudi ko fant popisuje starčevo telesnost, vonj njegovega urina, mastne madeže olja, ki se mu po kosilu cedi po bradi, starčeve dotike in ne nazadnje njegove poljube. Za fanta ni starčeva homoseksualnost nobena skrivnost, noben tabu; o njej govori brez predsodkov, tudi takrat, ko pride čas za popis fantovega "plačila". Pravzaprav je roman Starec in jaz mogoče brati kot svojevrstno ljubezensko zgodbo, ki starčevo telesnost sopostavlja s fantovo platonskostjo, združuje pa ju njuna neobhodna samost, ki se neredko prelije v osamljenost.

Dogajanje in tudi liki so abstrahirani, univerzalizirani, posplošeni, kar dodatno poudarja njihova brezimnost. Po drugi strani sta prostor in čas precej jasno določena: severnoprimorska regija, nekaj let po koncu druge vojne. Naslovni Jaz obstaja zgolj kot glas, ki skozi celoten roman nastopa v vlogi pripovedovalca, tistega, ki svoje občutke prepleta s starčevimi spomini, z njegovimi besedami, da se oba svetova zlijeta v enega. Starec in jaz je roman s ključem, še bolj pa poklon starcu, skladatelju in glasbenemu pedagogu, človeku, ki ga njegov šestdeset let mlajši učenec skozi romaneskno strukturo povzdigne v arhetip. Slednji terja ponovljivost in tudi roman se gradi skozi ponavljanja: tako kot mora fant vsak dan ad absurdum ponavljati tehnične vaje, da prstom povrne gibkost, tako se kot zgodbeni motiv ponavljata fantovo čudenje nad starcem in starčev slavospev vztrajnosti, ki ga je vsa ta leta ohranjala pri življenju.

Po besedah Sarivala Sosiča je roman nastajal 35 let, zapisan pa je bil v enem samem hipu. Pripoved zajame sapo le v kratkih premorih med nakazanimi poglavji. Starec in jaz je v celoti premišljeno delo, čeprav ubeseduje nekaj tako izmuzljivega, kot so glasba, eros in telo. Ponovitve poudarjajo ključne motive in čeprav imajo v kontekstu romaneskne kompozicije pa tudi pripovedne logike svojo težo in smisel, zgodbo ob koncu nekoliko izčrpajo. Onstran dvojice, nekoliko zadušljivega, neprepustnega razmerja med starcem in fantom ni ničesar razen pripovedovalčevega intimnega spoznanja in poklona nekemu spominu. Pa vendar je le malo prvencev, ki bi bili tako dodelani kot Starec in jaz. Šibka točka dela je hkrati njegov največji adut.


O romanu Sarivala Sosiča je bil govor tudi v oddaji Pisave, ki si jo lahko pogledate spodaj.

Ana Geršak, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo