Beremo
(1)
Ghalijev edini roman je vsemu bogastvu navkljub predvsem zgodba o identiteti, razpetosti med domovino in Zahodom, Egiptom pred in po revoluciji, politični in verski pripadnosti v času tranzicije ter Naserjevem podržavljanju premoženja.
Ghalijev edini roman je vsemu bogastvu navkljub predvsem zgodba o identiteti, razpetosti med domovino in Zahodom, Egiptom pred in po revoluciji, politični in verski pripadnosti v času tranzicije ter Naserjevem podržavljanju premoženja. Foto: Založba *cf.

Dodaj v

Waguih Ghali: Pivo v biljardnici

Založba *cf., 2015, prevedla Barbara Skubic
30. junij 2016 ob 08:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

Če je verjeti literarnim kritikom in zgodovinarjem, imamo pred sabo "najboljšo knjigo o Egiptu." Povedano drugače, "če želite komu pokazati, kakšen je bil Egipt v petdesetih letih 20. stoletja, mu dajte Pivo v biljardnici," edini roman, ki ga je Waguih Ghali, kritik Naserjevega porevolucionarnega Egipta in angleške postkolonialne dediščine, v angleškem jeziku napisal v prostovoljnem izgnanstvu na Zahodu.

Ker se Egipt po besedah prevajalke in avtorice spremne besede Barbare Skubic bore malo spreminja, lahko sklepamo, da je Ghalijev roman (objavljen je bil leta 1964) tudi danes še vedno aktualen, še posebej v kontekstu političnega zemljevida, kjer sta vse od revolucije z začetka petdesetih let mogoči le dve izbiri, vojska ali vera.

Pivo v biljardnici se dogaja konec petdesetih let in v ospredje postavi mladega Rama, duhovito ciničnega, načitanega in levičarsko aktivnega mladeniča, kozmopolitskega Kopta, ki je bil izšolan v Angliji in ki po vrnitvi v domovino skupaj s prijatelji - tudi Judi in Armenci - išče identiteto. Ghalijev edini roman je vsemu bogastvu navkljub predvsem zgodba o identiteti, razpetosti med domovino in Zahodom, Egiptom pred revolucijo in po njej, politični in verski pripadnosti v času tranzicije ter o Naserjevem podržavljanju premoženja, ki ga člani njegove široke in premožne družine sprejemajo z grozo.

Ram, sicer član privilegirane družine, sam pa vedno brez denarja, se kritično norčuje iz vseh okrog sebe, predvsem pa se sprašuje, kaj pomeni v Egiptu po sueški krizi biti Egipčan? Sam se ima za Egipčana, drugim (npr. simpatiji judovske krvi) odreka to pravico, kritizira Naserjevo diktaturo in mučenje, navidezno demokratizacijo in samostojnost, vrnjeni ponos naroda in nadzor na Sueškim prekopom, predvsem pa zaničuje konformizem in nepotizem privilegiranega razreda, ki resda jadikuje nad nacionalizacijo, a kljub vsemu spretno brani svoje premoženje, uživa v brezbrižnem vsakdanu in lahkotnem čvekanju o družbenopolitični klimi; nekako tako, kot so to počeli junaki Mahfuzove priljubljene klasike Pogovori na Nilu (1966), kjer sta brezbrižnim birokratom in intelektualcem iz srednjega razreda beg od realnosti ponujala hašiš in simbolna vloga dislociranega splava na Nilu, medtem ko Ramu socialno varnost neprestano zagotavljajo prijateljske in družinske donacije.

Ghali, ki je umrl pet let po objavi romana, je v deloma avtobiografskem romanu nazadnje najbolj kritičen do svojega (anti)junaka, ki sprva morda še nastopa kot (samooklicana) moralna in intelektualna avtoriteta, nazadnje pa izpade najbolj kompromisarsko. Ram zavrže ideale, zahodne izkušnje in izobrazbo, poročil se bo s premožno simpatijo in se predal lagodnemu življenju; postal bo poosebljenje zatona svetovljanskega značaja Egipta po revoluciji.

Simon Popek

Prijavi napako
Komentarji
bruce99
# 30.06.2016 ob 12:34
Sicer dobro napisana recenzija, ni mi pa jasno, zakaj je v zadnjem odstavku treba napisati, kako se knjiga razplete...
Kazalo