Beremo
(8)

Poudarki

  • Založba Studia humanitatis je Nastanek vic izdala v prevodu Kristine Rotar
  • Študijo o idejnih premikih, ki so omogočili idejo vic, je Jacques Le Goff izdal leta 1981
Jacques Le Goff: Nastanek vic
Jacques Le Goff je eden vrhunskih medievalistov. V slovenskem prevodu že lahko beremo njegova dela Za drugačen srednji vek, Intelektualci v srednjem veku in Se je Evropa rodila v srednjem veku?. Foto: Studia Humanitatis
       V poeziji vice presegajo nebesa in pekel, pomenijo prihodnost, ki je prva dva nimata.       
 François-René de Chateaubriand
Domenico di Michelino: Dante in njegova pesnitev (1465)
Le Goff Danteja imenuje "najboljši teolog zgodovine vic", saj naj bi bila njegova Božanska komedija najboljša predstavitev srednjeveške predstave o onstranstvu; še več, Dante naj bi s svojo pesnitvijo tudi vplival na predstave ljudi o peklu, nebesih in vicah.
       Če v vicah tólikanj za nas se moli, kaj spodaj mogel bi storiti zanje, tak, ki jim dobro hoče v svoji volji? Pomaga naj, da umije jim kesanje pričujoči greh, da lahna in bleščeča bo stekla duša v zvezdno domovanje.       
 Dante se pridruži molitvi ošabnežev v vicah (iz Božanske komedije)
Gustve Dore: Ilustracija za Dantejevo Božansko komedijo
Bistveno vprašanje glede vic je, kateri je bil tisti temeljni premik v miselnosti, ki je omogočil, da se okoli leta 1.200 uveljavi koncepcija vic.
Osvojitev Jeruzalema v prvi križarski vojni (francoska miniatura iz 13. stoletja)
12. stoletje je bilo stoletje izjemne ideološke in zemljepisne ekspanzije krščanstva, ki se je navsezadnje izrazila v križarskih vojnah.
Sandro Botticelli: Sv. Avguštin
Veliki filozof sv. Avguštin je bistveno zaznamoval tudi razvoj ideje o vicah. Po Josephu Ntediki sta glavna prispevka Avguštinove misli k temu, kar je postalo nauk o vicah, težnja, da bi omejili učinkovitost čistilnega ognja na lahke grehe, ter težnja, da bi ta ogenj premaknil v čas med smrtjo in vstajenjem."

Dodaj v

Zakaj mrtvi ne smejo spati

Jacques Le Goff – Nastanek vic
17. oktober 2009 ob 12:00
Ljubljana - MMC RTV SLO

Založba Studia Humanitatis nam predstavlja Nastanek vic, študijo srednjeveškega pojava koncepta purgatorija vodilnega medievalista Jacquesa Le Goffa.

Jacques Le Goff – v slovenskem prevodu že lahko beremo njegova dela Za drugačen srednji vek, Intelektualci v srednjem veku in Se je Evropa rodila v srednjem veku? - za izhodišče študije Nastanek vic, ki je v francoskem izvirniku izšla leta 1981, postavi vprašanje, kaj se je zgodilo med letoma 1150 in 1200, da se takrat pojavi beseda vice oziroma purgatorium. Kateri je tisti civilizacijski premik, zaradi katerega se uveljavi samostalniška raba besede purgatorium, ki je pred 12. stoletjem ni bilo. Obenem se Le Goff sprašuje, kako je mogoče, da so "zgodovinarji, in to v prvi vrsti tisti, ki se ukvarjajo z zgodovino teologije in duhovnosti, zanemarili pojav besede purgatorium, ki vendarle izraža začetek zavedanja o vicah kot kraju, ki je rojstni list vic v pravem pomenu besede".

Ne gre namreč le za nov konstrukt v kontekstu krščanske misli, ampak gre za epohalni premik, kajti vera v obstoj vic ontološko spremeni perspektivo posameznikovega pomena na svet; bistveno zan j, za njegovo delovanje v tem svetu je namreč zavedanje, da ob smrti vendar še ni vse odločeno in tudi naslednja misel, ki jo Le Goff povzame po Carlu Ginzburgu in ki ponuja vpogled v orientacijo slehernika v srednjem veku, v katerem se dokončno izoblikuje fevdalna struktura, dobi nov pomen: "Vzpeti se, dvigniti se, iti više – to je bilo gonilo duhovnega in moralnega življenja, medtem ko bi morali po družbeni normi ostati na svojem mestu, prav tam, kamor vas je na Zemljo postavil Bog, ne da bi poskušali uiti s svojega položaja; treba je le paziti, da se ne spustimo, da ne pademo."

Historiografska linija analistov
Preden se posvetimo 12. stoletju oziroma v virih izpričanim začetkom omenjanja purgatorija, okoli katerega se krščanski nauk dokončno splete šele na tridentinskem koncilu, čeprav vice nikoli niso bile potrjene kot dogma, se ustavimo še pri samem Jacquesu Le Goffu in njegovem metodološkem ozadju, ki ponuja razlago, zakaj je Le Goff premogel toliko subtilnosti, da je zaznal pomen pojava nove besede. Le Goff pripada historiografski liniji, ki se je oblikovala okoli leta 1929 ustanovljenega francoskega časopisa Annales d'histoire économique et sociale. Gre za zgodovinopisno šolo, ki, kot to postulira Lucien Febvre, zagovarja 'totalno' zgodovino (histoire totale) oziroma se ogiba postulatom zgodovinopisja, kot so jih postavili nemški očetje zgodovinopisja v 19. stoletju, ki so se osredotočali predvsem na dogodke velike politične in ekonomske signifikance. Oziroma kot to postavi zastopnik analistov Georges Duby, gre za zgodovinopisje, ki kot bistveno prepozna tisto, kar je bilo prej na obrobju, ki se ogiba poenostavljenim razlagam in ki prvenstveno stremi k opazovanju in oblikovanju razlag dolgoročnega razvoja gospodarstva, družbe in civilizacije v najširšem pomenu.

I deološka in zemljepisna ekspanzija krščanstva
Predpostavljanje možnosti razumevanja pojava in vloge koncepta vic terja rekapitulacijo nekaterih bistvenih razvojnih potez v kontekstu 12. stoletja, v katerih kot pomemben dejavnik nastopa krščanstvo. Ko govori o tem stoletju, Le Goff misli na stoletje ideološke in zemljepisne ekspanzije krščanstva – začenši z letom 1095 se je do konca 13. stoletja zvrstilo devet križarskih vojn -, kar se je med drugim izrazilo pri nastanku novih mestnih šol, na kar so vplivali kartuzijani, premonstrati in zlasti cistercijani in ki so postale središča sholastike, nove intelektualne metode, ki je poskušala spraviti klasično antično filozofijo in krščansko dogmatiko. V tem stoletju se je duhovščina tudi vpela v fevdalno strukturo, ki se je takrat dokončno izoblikovala in uveljavila, in duhovščina kot eden izmed nosilcev posvetne oblasti in obenem ključni ideološki agent je postala ključni porok družbenega sistema. Občutek in status večvrednosti je še okrepila gregorijanska reforma, po kateri so postali kleriki družba neporočenih in zato še bolj posebnih. In kot ugotavlja Le Goff: "Vice so bile prvina te ekspanzije v družbenem imaginariju, v zemljepisu onstranstva, v religiozni gotovosti. Vice so del tega sistema in osvojitev 12. stoletja."

Mrtvi ne spijo, ampak blodijo
Vendar vse to vendar še ne pojasnjuje, zakaj je v tem trenutku 'inflacije' cerkvene oblasti sledilo ukvarjanje z vprašanjem: "Saj zakaj umrlih ne bi pustili bloditi ali spati?"«. Torej zakaj se je Cerkvi zdelo nujno uvesti vice, to polje negotovosti. Kot bomo kmalu videli, gre za temo, inherentno povezano s tistim, kar so predvsem Katoliški cerkvi najbolj očitali; da je svojo skrb za duše spremenila v 'kšeftarjenje' z dušami. In to v 'kšeftarjenje' par excellence, ki se lahko primerja s tistim, ki ga je Katoliška cerkev dolgo očitala Judom. Če je bilo Judom očitano, da kot posojevalci denarja za obresti prodajajo čas, tisti metafizični nič, nad katerim sme gospodariti le Bog, je tudi uvedba vic pomenila stopnjevanje trgovanja z nečem, česar ni, z 'bivanjem' med smrtjo in življenjem.

Vendar pa se pred končnim 'crescendom' o Le Goffovi eshatološki študiji ozrimo še k idejnemu zaledju doktrine o vicah. Velik del Nastanka vic namreč zasleduje besedila, ki so nastala že dolgo pred 12. stoletjem in v katerih so cerkveni očetje iskali točke, na katere so lahko oprli svojo teorijo o vicah, prav tako pa se pred nami odvija tudi geneza srednjeveških disputov in razmišljanj o vicah. Le Goffova naracija je po obsegu sicer monumentalna, mi pa se pomudimo le pri nekaterih predsrednjeveških konstruktih, na katere se je mogla 'priklopiti' doktrina o vicah, katere vrhunski prikaz je Božanska komedija Danteja, ki ga Le Goff imenuje tudi "najboljši teolog zgodovine vic".

Egipčanska 'popeklitev' vic in ločitev na dve kategoriji vernikov
Čeprav določeno motiviko vic zasledimo v predkrščanskih, poganskih verovanjih – omenjamo tezo E. A. W. Budgea, da "popeklitev vic, na katero naletimo v srednjeveškem krščanstvu, nedvomno deloma temelji na tej egipčanski dediščini", za katero je značilna poudarjena simbolika ognja v izjemno elaboriranem »zemljepisu onstranstva« - pa ta verovanja vendar niso mogla služiti kot pravo 'opravičilo' uvedbe vere v vic v verovanje kristjanov. Avtoritativno idejno zaledje so lahko podali le misleci, ki so že bili pritegnjeni v krščanski filozofski kanon.

Zato omenjamo gnostika Klemna Aleksandrijskega, ki je že v drugem stoletju poskušal v krščanski filozofski temelj pritegniti Platona in ki je ločeval dve kategoriji grešnikov in dve kategoriji kazni v tem ter v prihodnjem življenju. Po Klemnu Aleksandrijskem za nepopravljive grešnike velja kaznovalna, za popravljive grešnike pa vzgojna kazen: "Za nepopravljive je ogenj, ki 'požira in izžiga', in za druge ogenj, ki 'posvečuje', ki 'ne požira kot ogenj v peči', marveč je 'previden', 'preudaren' ogenj, 'ki prodira v dušo, ki gre skoznjo'. Obstajajo namreč pravični grešniki, ki jih bremenijo samo madeži, ki spadajo k človeški naravi, in grešniki v pravem pomenu besede, ki jih načeloma težijo smrtni grehi."

Izjemno vplivno v tem kontekstu je bilo tudi Pavlovo razodetje, ki je od vseh apokaliptičnih besedil najbolj vplivalo na srednjeveško literaturo o onstranstvu. Pavel piše, da "tam vidi duše tistih, ki so čakali na božje usmiljenje". V tukajšnji skopi povzetek Le Goffovega toka misli naj pritegnem še omembo Matejevega evangelija in zgodbo o Lazarju iz Lukovega evangelija; predvsem v zadnji se 'izkaže', da sta pekel in vice blizu, a vendar meje med njima ni mogoče premagati. Natančneje formulirano: ko je bogataš iz zgodbe v Lazarju tožil zaradi muk v peklu, ki so bile še večje ob pogledu na Lazarja, ki je 'komodno' sedel v Abrahamovemu naročju, je Abraham bogatašu, ki v tuzemstvu Lazarju ni namenil niti drobca vbogajme, dejal: "Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam."

Avguštinov terminološki obrat
V zgodbi o vicah pa seveda nastopi tudi sveti Avguštin, ena ključnih figur v razvoju zahodne linije krščanstva, ki ga Le Goff imenuje za prvega med očeti vic, ki je v eshatologijo vic vnesel nekatere temeljne koncepte. Po Josephu Ntediki sta glavna prispevka Avguštinove misli k temu, kar je postalo nauk o vicah, "težnja, da bi omejili učinkovitost čistilnega ognja na lahke grehe, ter težnja, da bi ta ogenj premaknili v čas med smrtjo in vstajenjem." Avguštinov pomen je sicer najprej na ravni besedišča, ki se je pozneje v srednjem veku za dolgo uveljavilo in ohranilo; ključna je vpeljava pridevnikov purgatorius, temporarius ali temporalis ter transitorius. V prvem primeru gre za čistilne kazni, čistilne muke, čistilni ogenj, v drugem za začasne muke v nasprotju z večnimi mukami (poenae sempiternae).

Čeprav lahko pogled v genezo krščanske misli predstavi izvor in razvoj koncepta vic, pa pojasnilo o 'nujnosti' njegove uvedbe in o njegovi 'uporabnosti' pripada drugemu polju. Vice so namreč prvenstveno politični koncept in zato jih je tudi treba razumeti v kontekstu eskalacije krščanske oblasti. Tukaj ne gre le za trgovino, za barantanje, ki se seveda eksponentno poveča, ko Cerkev ne prodaja le odpustkov živim, ki se lahko še spokorijo in poboljšajo na tem svetu, ampak omogoči tudi kupovanje odpustkov za grehe že umrlih, katerih usodo v večnostni perspektivi lahko njihovi bližnji še vendar spremenijo; primaknejo nekaj denarja. Gre tudi za tekmovanje ekleziastične oblasti s posvetno, kar odlično ilustrira besedilo De ecclesiastica Egidija Rimljana, na katerega se v spremni besedi k Nastanku vic sklicuje Dušan Mlacović. Teza o papeževi oblasti, ki je "po svoji naravi duhovna, nebeška in božanska, je neomejena in neizmerljiva" (Egidij Rimljan), je bila podvržena dokazovanju narave papeške nezmotljivosti in zmožnosti odpuščanja grehov. In prav v drugi polovici 13. stoletja se po intenzivnem razmisleku o papeževi zmožnosti poseganja v onstransko usodo uveljavi teza, da papež kot pontifex maximus edini sme izvršiti samo njemu lastno dejanje: splošno absolucijo grehov.

Prevara s Konstantinovo darovnico
Danes, ko je že daleč za nami obdobje (gre za čas od konca 15. in 19. stoletjem) velikega razmaha vic, ki se je odrazil v s katolicizmom povezanih umetniških slogih, je vera v vice omajana. Cerkev je najpozneje z velikim humanistom med papeži Janezom XXIII. (1958-1963), ki ga včasih imenujejo tudi najbolj ljubljeni papež v zgodovini, stopila na pot 'počlovečenja' in odpovedovanja bleščavosti v slogu vladanja in v slogu filozofskega razglabljanja. K temu in s tem tudi k 'padcu' vic, katerih položaj je danes negotov, je veliko prispevalo 'razgrinjanje' katoliških 'prevar'. Končajmo z omembo le ene, ki pa je bila temeljna za ustoličenje vsenavzočnosti papeške oblasti v tustranstvu in onstranstvu in s tem za ogromno katoliško moč, ki je omogočila uvedbo nečesa tako nedokazanega (in nedokazljivega), kot so vice.

Gre za zgodbo o tako imenovani Konstantinovi darovnici, o ključnem dokumentu v procesu 'eskalacije' papeške moči, ki pa je bil ponarejen. S to ponarejeno listino, ki naj bi jo cesar Konstantin ob odhodu iz Rima v 'Novi Rim' izdal papežu Silvestru I. (314-335), naj bi bila papežem priznana polna oblast nad verskimi in obrednimi vprašanji, papež pa naj bi dobil še suvereno oblast nad vsemi deželami v zahodnem delu rimskega cesarstva. Sledila so stoletja (od vladavine Karla Velikega naprej) cesarske pokoritve papežu in s tem tudi stoletja ljudske pokoritve pontifexu maximusu, ki se ni smelo končati tudi v onstranstvu. Danes je vsega konec; ni pokoritve tu in ni pokoritve tam; peza je na videz manjša, a manjše je tudi upanje in večja eksistencialna muka.

Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
frodik
# 17.10.2009 ob 23:11
Knjiga je vsekakor vredna branja. Če ne zaradi drugega, že zaradi avtoritete, ki jo ima Le Goff kot poznavalec evropske zgodovine, predvsem srednjega veka. Hkrati pa je dobro prebrati še kakega drugega avtorja, saj jih je na tem področju kar nekaj. Tako se človek zavaruje pred enostranskim gledanjem na stvari. Kljub vsemu je v članku precejšna netočnost: pisec Apokalipse ni bil nikoli Pavel, ampak apostol Janez.
arlequin
# 17.10.2009 ob 14:04
Knjigo sem pred mnogimi leti prebral v francoščini. Knjiga je strokovno dobro podkrepljena in celo duhovito napisana. Zato sem kar navdušen, ko vidim, da je prevedna tudi v slovenščino.
Le Goff seveda ni samo eden največjih evropskih zgodovinarjev temveč zna odlično povezati dolgotrajne historične razvoje s politiko, diplomacijo in religijo.
Knjiga je po mojem mnenju izvrsten primer študije o zgodovinskih prelomnicah. Nastanek (oz. Rojstvo) Vic pokaže na začetke močnih modernističnih trendov, ko človek svojega »odrešenja« več ne razume zgolj v okviru določene skupnosti temveč kot samostojni in osvobajajoči se individuum, ki ima v družbi svoje osebno in neponovljivo mesto ter vlogo.
Knjiga zna biti zanimiva za tiste, ki jih zanima študij vere, religije, politike in zgodovine, kakor tudi za tiste, katerim mešanica teh področij predstavlja osebni ali intelektualni izziv.
ptolomej
# 20.10.2009 ob 12:46
preberimo si, pa bomo videl
kunigunda
# 19.10.2009 ob 21:25
@frodik: predlagam, da vzameš knjigo v roke. V članku je (točno) omenjeno Pavlovo razodetje, iz knjige pa se lahko poučiš, da je to eden od pomembnih apokrifov.
Ovijalka
# 18.10.2009 ob 08:21
Ko govori o tem stoletju, Le Goff misli na stoletje ideološke in zemljepisne ekspanzije krščanstva

Kakšna naivnost! Srednji vek merit z pojmi iz 19. in 20. stoletja. Značilno francosko "anti-klerikalno" razpoloženje, ki jih paralizira od francoske ref. do danes.

Sicer pa ne razumem, zakaj tak poudarek uredništva na eni od miljon knjig, ki izidejo.
{Belen}
# 18.10.2009 ob 02:32
hmnja, seveda je vera v vice omajana, prav tako pa tudi vera v pekel ali nebesa

Ne,ne, pekel je ... Nebesa pa vice imata pa nerešena obmejna vprašanja, pa ju še niso v skupnost astralnih svetov sprejeli kot polnopravni članici. Politki ...
Wodan
# 17.10.2009 ob 22:54
Danes, ko je že daleč za nami obdobje (gre za čas od konca 15. in 19. stoletjem) velikega razmaha vic, ki se je odrazil v s katolicizmom povezanih umetniških slogih, je vera v vice omajana.

hmnja, seveda je vera v vice omajana, prav tako pa tudi vera v pekel ali nebesa (verjetno na najnižji točki v zgodovini-saj celo nekateri duhovniki ne verjamejo v pekel-pa je Jezus izrecno govoril o njem), tako da je ta izjava zavajanje kar se tiče položaja vic v katoliški veri.
ennui
# 17.10.2009 ob 12:46
Za mojo sodelovko je to biblija, vsaj tako pravi- kaj dela v sluzbi na internetu pa ne vem.

Hmmm, kaj pa delam jaz? :)
Beremo
link
Klarisa Jovanović: Izgnana
13. november 2018 ob 14:22 "Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala." Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej.
Več novic ...
Kazalo