Sorodna novica Najstarejše jamske poslikave ustvarili neandertalci

Stroka paleoarheologije se z enigmo jame v Ardalesu ukvarja že, odkar je leta 2018 študija, posvečena rdečemu pigmentu na stalagmitih v jami, nanos barvila pripisala izumrli vrsti človekovega prednika, neandertalca. Datiranje je takrat pokazalo, da so "umetnine" stare najmanj 64,800 let in so torej nastale v času, ko moderni človek še ni naseljeval stare celine.

A ugotovitev se je izkazala za sporno, ker je drug strokovni članek postavil hipotezo, da je rdeč pigment na stalagmitih končal po naravni poti, kot posledica železovega oksida v kapljajoči vodi ali pa naključnega dotika nekoga, ki je imel na koži ali oblačilu ostanke pigmenta.

Ovržena teorija naravnega nastanka barv
Nova analiza sestave in razporeditve pigmentov je pokazala, da nista konsistentni z naravni procesi – pigmenti so bili na kamen naneseni s pljuskanjem in razpihovanjem. (Čisto mogoče je, da so votlo koščico uporabili kot slamico za razpihovanje prežvečenega pigmenta.)

Tudi tekstura je drugačna kot pri vzorcih iz drugih delov jame, kar pomeni, da so bili pigmenti vanjo vneseni od zunaj. To implicira izrecen namen in načrtovanje, prav tako so morali poskrbeti za primerno osvetlitev.

Še več, na stalagmite so bili naneseni v različnih časovnih obdobjih, med katerimi je bilo razhajanja do deset tisoč let.

Te ugotovitve "podpirajo domnevo, da so se neandertalci vrnili večkrat, v obdobju več tisoč let, in jamo zaznamovali s pigmenti," je za tiskovno agencijo AFP pojasnil Francesco d’Errico z univerze v Bordeauxu, eden od avtorjev študije, ki je izšla v reviji PNAS.

To niso "jamske slikarije"
Tovrstno neandertalsko "umetnost" je sicer težko primerjati z jamskimi slikarijami prazgodovinskega človeka, kakršne najdemo, denimo, v jami Chauvet-Pont d’Arc v Franciji in so stare več kot 30 tisoč let. Vseeno pa študija govori v korist temu, da neandertalci, ki so izumrli pred približno 40 tisoč leti, niso bili tako zelo primitivni, kot se je v preteklosti rado prikazovalo. Jamske poslikave in, na primer, pobarvane školjke so tradicionalno veljale izključno za domeno neposrednih prednikov sodobnega človeka.

Alistair Pike z univerze v Southamptonu je za CNN pojasnil, da "od nekdaj obstaja jukstapozicija med človekom kot razmišljujočim umetnikom in neandertalcem kot zabitim, brutalnim primitivcem". "Tako so jih upodabljali v publikacijah in muzejih v zgodnjem 20. stoletju; ti stereotipi so se obdržali, čeprav jih ne podpirajo z dokazi. Vprašanje neandertalčevih sposobnosti za simbolično mišljenje je zelo kontroverzno, ampak to izvira iz zastarelega, rasističnega razmišljanja 19. stoletja."

Obdobje neandertalca se je z obdobjem homo sapiensa nekaj časa tudi prekrivalo – to okno je morda trajalo celo 30 tisoč let po tem, ko je homo sapiens migriral iz Afrike in preden so neandertalci izumrli (pred 40 tisoč leti). Obe skupini sta se torej občasno srečevali in se tudi medsebojno parili, kar pomeni, da je v večini naših DNK-jev sled neandertalcev.

Neandertalske simbolike barvila ne razumemo
Objava v znanstveni reviji poudarja, da nanašanje pigmentov ni "umetnost" v najožjem pomenu besede, je pa "posledica vedenja, ki ima za cilj utrjevanje simboličnega pomena prostora". Jamske formacije so imele namreč "ključno vlogo pri simboličnih sistemih nekaterih neandertalskih skupnosti" – vseeno pa še vedno ne razumemo, kaj naj bi ti simboli pomenili.