Pariška katedrala, ki je bila močno uničena v ponedeljkovem požaru, spada med najdragocenejše spomenike evropske arhitekture in je eden tistih veličastnih dosežkov francoskega stavbarstva v času gotike, ki je v tedanje stavbarstvo vnesla revolucionarne novosti, s tem pa ‒ z roko v roki s filozofsko in teološko mislijo ‒ pomembno spremenila percepcijo prostora.

Sorodna novica Notre-Dame: Gasilci so imeli kljub vajam težko delo pri gašenju ognja

Pariška Notre-Dame seveda ni prva stavba na novi arhitekturni poti zahodnoevropskega srednjeveškega stavbarstva, stoji pa dovolj na začetku, da spada še v prvi val francoskih zgodnjegotskih katedral. Če bi morali rojstvo gotike strniti v en "trenutek" in na eno mesto, se je vse začelo v bližnjem Saint-Denisu, kjer je svoja ambiciozna estetska hotenja uresničil znameniti opat Suger. Šilasti lok in rebrasti obok ‒ glavni gotski značilnosti in hkrati temelja, iz katerih izhaja vsa lahkotnost in kipenje v višino ‒ seveda nista bila novost, sta se pa zdaj prvič zares povezala.

To združenje se je okoli 1135 zgodilo prav v opatiji Saint-Denis. "Opat Suger je bil iščoči duh, ki je pravzaprav ta zgodnjegotski prostorski koncept uresničil samo v apsidalnem delu s kornimi kapelami. Ustvaril je veliko novost – enoten prostor, ki se brez posebnih cezur preliva iz enega segmenta, ene obočne pole v drugo," pove zaslužna profesorica Filozofske fakultete ddr. Nataša Golob, ena ključnih avtoritet slovenske umetnostne zgodovine in poznavalka srednjeveške umetnosti.

"Nastal je gibljiv prostor, ki je zdaj prilagojen človeku, da se lahko ta tako rekoč s prstom dotakne svetniških legend na slikanih oknih, kar je bilo nekaj nenavadnega. Dotlej so bila slikana okna zelo visoko, 'splezala' so čisto pod streho, zdaj pa se je to spremenilo." Slikano okno je postal pripoved z zaokroženim sporočilom. "To ni naslikana knjiga, ki je namenjena, kot se rado reče, neukim. Ne, neuki tudi upodobitev niso mogli v celoti razumeti, dokler niso poznali pomena besedila. Slikana okna so bila odprta knjiga, namenjena tistim, ki so bili

seznanjeni z besedilom: torej so ga znali skozi podobe brati tako na neposredni pripovedni ravni kot tudi v poglobljenem smislu, ker so jim podobe priklicale moralne in filozofske pomene upodobitev," razloži.

Opat Suger je takšne prostorske težnje po enovitem presvetljenem prostoru preizkusil v majhnih dimenzijah, v monumentalnih pa jih je začel uresničevati pariški škof Maurice de Sully, in sicer prav v Notre-Dame.

"Notredamska cerkev je v primerjavi s starejšo arhitekturo, pa četudi govorimo samo 20 ali 30 let starejših stavbah, uresničitev velikega petladijskega cerkvenega prostora, ki se ne konča samo s potjo od zahodnega vhoda do oltarja, ampak vabi vernika, da se potopi v svetlobo, ki prihaja tudi skozi tri nadstropja s svetlobo 'razkrojenih' sten," razloži Nataša Golob. "Naenkrat so vstopili v prostor, ki je poln mnogobarvne svetlobe, ta pa se spreminja glede na dnevno uro – zjutraj je temnomodro steklo popolnoma drugačno kot opoldne ali zvečer. S tem se spreminja tudi akcent celotne pripovedi."

Notredamsko cerkev v Parizu so začeli graditi leta 1163, v osnovi pa je bila dokončana v drugi polovici 13. stoletja. "Ta cerkev je pravzaprav prva v enem naglem zaporedju uresničenih cerkva, ki ji sledijo: vrhunec francoske gotske arhitekture zastopajo stolnice, kot so v Chartrese, Reimsu, Amiensu, a hkrati nastajajo tudi zanimive, prav posebne stolnice v Laonu, Sensu in tako naprej. Arhitektura, ki ji pripada čas od sredine 12. stoletja do približno 1240, je s to svojo idejo enovitega obarvanega prostora v resnici predstopnja tistega, kar se je potem uresničilo v Sainte-Chapelle. Ta prefinjena dvorna kapela stoji tako rekoč na drugi strani ceste."

Nov prostor, nova misel
Veliki gotski stavbarski podvigi, najbolj poosebljeni prav v mogočnih katedralah, ki so se s svojimi visokimi zvoniki kot klicaji dvigovale nad mesta, ta pa so tekmovala med seboj, kdo bo postavil mogočnejšo cerkev, so torej na eni strani odraz arhitekturnega preporoda 12. stoletja. A to je le del kulturno-družbenega konteksta, ki je krojil podobe gotske arhitekture, spomni profesorica Nataša Golob. "Spremeni se tudi literatura: če je še v sredini 11. stoletja zelo veliko govora o eksistenci človeka na tem svetu, ki nima vedno osrečujočega zaključka, je v 12. stoletju v središče nabožne književnosti postavljena Marija. To je zasluga cistercijanskega reda, najhitreje razvijajočega se reda v srednjem veku. Veliki 'oče' tega reda, Bernard iz Clairvauxa je okoli 1130 napisal več besedil, ki so hvalnice Mariji, in to je najlepša nabožna lirika, ki je nastajala v tem času. Skupaj z naglo širitvijo cistercijanskega reda so se širila njegova besedila, ki so jih poznali po vsej Evropi. Vsi so hoteli imeti besedila, ki so častila nedosegljivo, a vendar popolno Marijo, ki je seveda poosebitev ljubezni, odpuščanja, naklonjenosti in skrbi za človeka. Cerkve niso več posvečene posameznim svetnikom, ampak predvsem Mariji (Notre-Dame pomeni v prevodu Našo Gospo in pariška katedrala je le ena izmed mnogih francoskih cerkva, posvečena Mariji, op. n)."

Čas moderne znanosti
Če je to lirični kontekst, v katerem kot gobe po dežju vznikajo francoske katedrale, pa ne smemo pozabiti, da je na drugi strani 12. stoletje tudi čas velikega tehnološkega napredka. Cistercijani so izsuševali močvirja, uvajali mline na vodo, delali prekope, v gradbeništvu so uporabljali škripce in žerjave, spomni Golobova. "Hkrati pa je 12. stoletje tudi čas moderne znanosti in velikega razvoja univerz. V tem času jih ustanavljajo v Franciji, Italiji, Angliji. In univerze so kraji, kjer ena pametna misel sproži plaz novih misli, predvsem pa radovednost. Dosežki v arhitekturi z visokimi oboki, z zunanjimi oporniki (ki so omogočili lahkotnejše strukture), z razdelitvijo obočnih pol v manjša polja itd. so tudi posledica matematičnega napredka, raziskovanja statike, ne samo praktičnih izkušenj."

Tri stoletja pred Leonardom
Vsak pozna skicirke, v katere je zamisli o tehničnih novostih risal Leonardo da Vinci, a ne pozabimo, da je Villard de Honnecourt je to počel 300 let pred njim, spomni. In Villard je bil potujoči inženir, ki je svojo pot začel nekje v bližini Pariza. Koliko analiz o strukturah arhitektur je narisal in samo predstavljamo si lahko, da je za tem tičalo veliko znanje in veliko tuhtanja. Vse videne stvaritve in zamisli o inženirskih novostih pa so bile izhodišče za nagel tehnološko-arhitekturni razcvet.

Središče intelektualnega vrenja
Čeprav je bila najbolj izstopajoča in v nebo kipeča arhitektura srednjeveškega Pariza, pa Notre-Dame ni bila kulturni osamelec, ampak jo je obdajala cela vrsta institucij, ki so bile z razvojem misli in znanosti neke vrste predpogoj za njeno uresničitev. "Navsezadnje je bila pariška univerza samo ena od zgodnjih univerz in poleg vsega imamo v Parizu v tistem času dve pomembni visokošolski ustanovi. Eno je stolnična šola, ki je prav pri Notre-Dame, druga je Sorbona, ki je civilna, profana ustanova," pove Nataša Golob. "Študentje so hodili od enih predavanj na druga in pri taki množici študentov so se nove ideje zlahka kresale. V Pariz so prihajali mladi z vse Evrope poslušat najboljše profesorje tistega časa. Poslušali so Petra Lombarda o Stari zavezi ali pa Petra Abelarda o eksistenci človeka in o pojmovanju tega, kaj je razlog življenja. To so predavanja, ki človeka zaznamujejo. Predavalnice Petra Abelarda so bile tako nabite, da je moral za svojim katedrom sedeti po turško, ker ni mogel niti stati, saj ni bilo prostora," pove.

Sorodna novica Francoski predsednik: Notre-Dame bomo obnovili v petih letih

V bližini je stala še tretja šola, vezana na samostan sv. Viktorja, kjer je deloval velikanski skriptorij – ob neverjetno bogati knjižnici. "Nekaj sto menihov ni moglo prepisati vseh knjig, ki so jih redno razpošiljali naročnikom, ampak so za pomoč najemali tudi študente iz Sorbone in katedralne šole. Iz tega skriptorija je vsak dan odpotovalo veliko dokončanih knjig, pa še niso mogli ustreči vsem željam," razloži Nataša Golob.

Nedavni požar je popolnoma prizanesel zahodnemu pročelju, kjer vstop v cerkev pospremi čudovita gotska plastika, ki je, podobno kot arhitektura, prav v tistem času doživela pomembne slogovne premene. "Ker je kiparski okras nastajal dolgo časa, je zrcalil tudi marsikatere dogodke iz njihovega obdobja. Zato najdemo v upodobitvah Kristusovih vojščakov tudi refleksijo sočasnih križarskih vojn. To so osebe njihovega časa. In če pogledamo od najstarejših kipov, do tistih, ki so nastali okoli leta 1250, vidimo, da so se obrazi in postave teh svetnikov spremenili iz soh, ki so idealna podoba nekega božanskega prebivalca, v kipe ljudi, ki bi lahko stopili s piedestala in odkorakali v mesto. To je tudi zgodba portretnega in anatomskega realizma."

Četica francoskih kraljev
Nad tremi portali z dovolj tradicionalno ikonografijo tistega časa se vije neprekinjen pas oseb. "To so sohe francoskih kraljev, s čimer se božja slava, čemur je namenjena cerkev, poveže s slavo francoskih kraljev, njihove zgodovine, ki so jo živeli toliko stoletij do tega časa. Ta poveza politične in nebeške moči je tukaj prvič tako eksplicitno uresničena."

V srednjem veku veliko cerkva uničenih v ognjenih zubljih
Medtem ko si danes težko predstavljamo, da je požar lahko naredil takšno škodo v tako mogočni stavbi, pa so bile v srednjem veku takšne nesreče pogoste in predvsem posledica velikih lesenih lestencev, bakel in lesenih stropov. "Seveda, to je tudi eden od razlogov za požare. Imeli so velike kronske lestence, kolesaste nosilce za 12 ali tudi 52 sveč (ker je v letu 52 tednov). Seveda so potem tako bakle kot sveče na eni strani povzročale saje, zaradi česar so sčasoma notranjščine potemnele. Nekoliko smo pozabili, da so do konca romanike imele cerkve v glavnih ladjah po večini lesene strope: takrat niso znali zapreti velikih razpetin s kamnitim obokom. Pozneje so prav zidani oboki precej zmanjšali nevarnost požara," pojasni.

Zaradi svinčenega ostrešja še toliko večja škoda
Najbolj so gorele cerkve, ki so imele lesene strešnike, skodle, ali pa tiste s slamnatimi strehami. Manj pa tiste z opečnimi strešniki, zato so že zelo zgodaj začeli s predpisi narekovati opečno kritino. "Imeli pa so tudi po svoje zelo nevarno idejo, da so strešniki iz svinca večni. Ampak ko svinec oblizne plamen, se začne naglo topiti in dobimo vročo raztaljeno maso, ki oblije vso arhitekturno strukturo. S tega stališča so svinčene kritine nevarne, kar se je pokazalo tudi zdaj." Kot pravi, jo preseneča, da tako pomemben spomenik med obnovo ni bilo bolje varovan, saj nesreče še prerade pridejo.

Obok se je udrl na dveh mestih, in sicer nad presečiščem prečne in glavne ladje, torej na križiščnem kvadratu, nad katerim je stal vitek stolpič. Ta pa je s padcem povzročil tudi manjšo luknjo v oboku prezbiterija. Kot kaže, pa sta kljub slabšim pričakovanjem v razmeroma dobrem stanju znameniti rozeti severnega in južnega kraka prečne ladje, vsaj krogovičje je videti manj poškodovano.

Nas šele uničenje spodbudi k pravi skrbi za dediščino?
Čeprav so preživele dolga stoletja, smo v zadnjih sto letih zaradi ostali brez kar nekaj pomembnih kulturnih spomenikov. Razlog so bili različni – od vojnih okoliščin, ki so nam, denimo, odnesle samostan v Monte Cassinu, do naravnih katastrof, kot je bil uničujoč potres v Assisiju, a prepogosto je zadaj tudi človeška malomarnost.

Na isti dan, kot je izbruhnil požar v pariški Notre-Dame, je zagorelo tudi v jeruzalemski mošeji Al Aksa, ki je prav tako prvovrsten zgodovinski in religiozen spomenik. Požar, ki so ga v nagajanju podtaknili otroci, so hitro lokalizirali in pogasili, zato tudi ni povzročil večje škode. "Nikoli nismo dovolj pozorni in previdni. Spomnimo se, kaj se je pred leti zgodilo v Kölnu: gradili so podzemno železnico in se je poslopje arhiv sesedlo v gradbeno jamo," pravi Golobova.

Sorodna novica Notre-Dame: Na novo bo treba postaviti streho, močno poškodovani tudi oboki

"Treba je reči tudi, da smo postali sorazmerno neobčutljivi na marsikatere tiho propadajoče stvaritve. Tako mi pač ne bo nikoli jasno, kako je bilo mogoče, da je imela kljub intervenciji in zagovarjanju umetnostnih zgodovinarjev v povojnem času politika večjo besedo od stroke in smo izgubili, recimo, Kozlerjevo palačo, prekrasno palačo na Šelenburgovi ulici, ki je korespondirala s starim baročnim mestnim jedrom. Izgubili smo enkratno sprehajališče v Rogaški Slatini, ki bi bilo danes spomenik zdraviliške arhitekture 19. stoletja in bi bilo biser v svojem okolju. Seveda je mogoče vedno narediti rekonstrukcijo, ampak imeli bi ponovitev, ne pa izvirnika," poudari. »Izgubili smo celo vrsto dvorcev, ker jih je spodnesla ideologija, češ, da plemstvo ni naše in da je bila Cerkev proti revoluciji. In smo sami sebi odvzeli odlične spomenike, tudi take prve kategorije. Nič nam jih ne bo vrnilo."

Kar je še hujše, dodaja, je pa resnica v reklu: daleč od oči, daleč od spomina. "Ta spomin čedalje bolj bledi. Individualni vizualni spomin na imenitnost urbanega okolja ali oblikovane krajine v nekem trenutku izgine, več ne obstaja in nič ga ne prinese nazaj."