"Abeceda je grška, to je jasno na prvi pogled," je za tiskovno agencijo Reuters potrdil Miomir Korać, vodja arheoloških izkopavanj na lokaciji na vzhodu dežele. "Jezik je aramejski - pred nami je bližnjevzhodna uganka."

Človeški ostanki so bili pokopani ob vznožju ogromnega premogovnika, kjer so arheologi povsem rutinsko preverjali teren, preden bi se lahko začela gradnja nove elektrarne, in to ravno na kraju, kjer je v antiki stalo mesto Viminacium.

Priklicovanje eksotičnih demonov
Prejšnji teden je Koraćeva ekipa naletela na dva svinčena amuleta, v katerih sta se skrivala zvitka iz dragocenih materialov, iz srebra in zlata, popisana s simboli in pisavo. Za zdaj velja teorija, da so zapisi magični uroki, ki so jih pokojnikom položili v grob, da bi jim pomagali na pomoč priklicati višje sile.

"Razbrali smo imena nekaterih demonov, ki so povezani z ozemljem današnje Sirije," je na samem najdišču, kjer še vedno izkopavajo okostja, pojasnil arheolog Ilija Danković.

Strokovnjaki se zavedajo, da najverjetneje nikoli ne bodo dokončno dešifrirali krhkih zvitkov, ki so, ko jih razviješ, od daleč videti kot neugledni ovitki kakega bombona ali čokoladice. Neznane simbole in znake si je najverjetneje izmislil avtor zapisa, češ da jih bodo razumele samo sile, katerim so namenjeni.

Česa takega v Srbiji sicer niso še nikoli odkrili, obstajajo pa številne podobne najdbe "magičnih amuletov" v drugih državah, ugotavlja Danković. "Pogosto so bili to ljubezenski uroki, ki naj bi nekoga pripravili do tega, da se zaljubi vate, so pa obstajali tudi mrakobnejše, bolj zlovešče inkantacije, na primer: 'naj tvoje telo omahne v smrt, naj bo hladno in težko kot ta svinec'."

Zakaj so izbrali zlato?
Skoraj nikoli pa taki zvitki niso bili vklesani v tako dragocene materiale, iz česar sklepamo, da je bilo življenje v antičnem Viminaciumu resnično razkošno (ali pa da so imeli v zaklinjanja toliko vere, da se jim je zdelo pomembno, da jih kar najbolj okrasijo). "Kolikor vem, še nikjer na svetu niso našli urokov, vklesanih v zlato," pravi Korać. "Stari Rimljani niso imeli običaja, da bi v grobove zakopavali zlato."

Eden izmed zvitkov iz Viminaciuma - v latinščini se je tem besedilom reklo tabella defixionis - se začne z besedami: "Naj mi vse sile in demoni pomagajo pri ..."

"Poštarji" zaklinjanj živih
Čarobne uroke so ljudje najpogosteje pokopavali k mrtvim otrokom ali pa k odraslim, ki so doživeli nasilno smrt - veljalo je namreč, da "duše teh ljudi potrebujejo dalj časa, da najdejo mir, in imajo boljše možnosti, da naletijo na duhove in božanstva ter jim predajo tudi želje živih."

Zgodovinarji menijo, da je imel Vilminacium v času nastanka amuletov, okrog 4. stoletja, skoraj 40 tisoč prebivalcev, kar bi pomenilo, da je bilo mesto vsaj za tretjino večje od denimo Pompejev. Korać ga primerja z novodobnim Londonom, saj je bil "zmes različnih narodov in kultur". "Ugotavljamo, da so kristjane in pogane pokopavali skupaj in zdi se, da so živeli v slogi."

No, v naslednjih stotih letih so mesto s tlemi zravnali vpadi Hunov, v šestem stoletju pa je sledila še invazija Slovanov.