Arhitekti si običajno prizadevajo za trdnost svojih stavb; Rem Koolhaas se je tokrat odločil za nestabilnost oblike. Foto: Serpentine Gallery
Arhitekti si običajno prizadevajo za trdnost svojih stavb; Rem Koolhaas se je tokrat odločil za nestabilnost oblike. Foto: Serpentine Gallery
Mies van der Rohe: Barcelona Pavilion (1929)
Mies van der Rohe je s svojim paviljonom leta 1929 predstavil ključne zakonitosti svojega arhitekturnega funkcionalizma.
Le Corbusier in Yannis Xenakis: Philips Pavilion (1958)
Paviljon Le Corbusiera in Yannisa Xenakisa je bil eden najbolj domiselnih arhitekturnih projektov leta 1958.

Londonska galerija vsako poletje predstavi tako imenovani paviljon enega izmed vodilnih svetovnih arhitektov. Ti se zavedajo, da bodo konstrukcijo konec poletja podrli in zato običajno postavijo zares nenavadne strukture, ki pa so pogosto tudi 'vaje' v načrtovanju novih arhitekturnih prebojev. Ravno zato tudi velja, da Serpentinovi paviljoni niso le navaden razstavni objekt, ampak so lahko tudi pomemben prispevek k razvoju sodobne arhitekture.

Ko je nestabilnost arhitekture njeno bistvo
Od 13. julija do 15. oktobra bo v Kensingtonskem parku stalo delo Nizozemca Rema Koolhaasa. Posebnost njegove ovalne strukture bo s helijem napolnjena streha, ki se bo ob vremenskih spremembah dvigala in spuščala. Predvsem zaradi soodvisnosti podobe Koolhaasovega paviljona in vremenskih razmer bo konstrukt nizozemskega arhitekta in načrtovalca struktur Cecila Balmonda postavljen vse do sredine oktobra. Tako bo različna podoba 'pomožne stavbe' ob različnih temperaturah prišla še bolj do izraza. Ob mrzlem in vetrovnem vremenu bo streha 'lebdela' nizko nad amfiteatrom, ob lepem vremenu pa bodo zrahljali kable, ki streho držijo k tlom. Ob galeriji Serpentine se bo razpela prosojna kupola, ki bo menda celo presegla višino galerije.

Rem Koolhaas podmaže jezik
Drugače od večine arhitektov, ki so do zdaj sprejeli izziv galerije Serpentine, je Rem Koolhaas svoj paviljon zasnoval v skladu s tematsko usmeritvijo razstave, ki bo do 20. avgusta naseljevala Serpentine. To je postavitev fotografa Thomasa Demanda, ki je znan po svojih 'prevarantskih ambientalnih fotografijah'. Prevarantskih zato, ker njegovi posnetki ne prikazujejo interjerja in eksterjerja resničnih urbanih prostorov, ampak so sledi tridimenzionalnih modelov, ki jih Demand oblikuje iz kartona in barvnega papirja. Demandovo delo bo delno prikazano tudi v paviljonu, v katerem bodo sicer potekali tudi 24-urni maratonski intervjuji. Koolhaas in Hans Ulrich Obrist bosta govorila z arhitekti, politiki, filozofi, umetniki, gospodarstveniki in posamezniki iz drugih dejavnosti, ki lahko kaj zanimivega povedo o življenju mesta London.

Paviljoni kot manifestacija arhitekturne teorije
Galerija Serpentine se je pri zagonu projekta poletnih paviljonov zgledovala po svetovnih razstavah, na katere so države v vlogi svojih predstavitvenih prostorov - tako imenovanih paviljonov - pogosto poslale skoraj nezemeljske arhitekturne izdelke. Ti so pogosto napovedovali nove tehnološke in slogovne preboje v arhitekturi, ki jih arhitekturnim vizionarjem zaradi zadržanosti okolja in investititorjev še ni uspelo 'vriniti' v obstoječo urbano situacijo. Tako se poznavalci arhitekture na primer še danes spominjajo barcelonskega paviljona Miesa van der Rohea, ki je bil leta 1929 prava materializacija van der Roheove funkcionalistične arhitekturne paradigme. Nič manj slovit ni bil tudi Philipsov paviljon, ki sta ga leta 1958 postavila Le Corbusier in Yannis Xenakis, pomisliti pa velja tudi na legendarno kristalno palačo iz leta 1851.