Znamenita je teza Miklavža Komelja, da je partizanska umetnost svoj čas soustvarjala tako, da se mu ni prilagodila, ampak se je v njem spopadla z lastno nezmožnostjo: v razmerah, v katerih je bila umetnost tako rekoč nemogoča, je umetnost doživela razcvet; iz niča je postala vse. Več pa v prispevku Polone Balantič.