Zajček, zvit na vrhu čarovnikovega cilindra, iz katerega navadno (ko sledijo 'čarovnije') zajčki prilezejo. Delo z naslovom Till Life After Death (rabbit) je fasciniralo Damiena Hirsta. Foto:
Zajček, zvit na vrhu čarovnikovega cilindra, iz katerega navadno (ko sledijo 'čarovnije') zajčki prilezejo. Delo z naslovom Till Life After Death (rabbit) je fasciniralo Damiena Hirsta. Foto:
Najprej je treba žival secirati in razstaviti na koščke, da je potem preparirana in pripravljena na svoje nadaljnje 'življenje'.
Zadnje čase Polly Morgan uporablja predvsem ptice, in sicer v veliki večini majhne vrste.
Papiga, ki strmi sama vase, je eno izmed prvih del 30-letne Britanke. Razstavljena je bila na odprtju prijateljevega lokala.

Začelo se je pred petimi leti, ko je Polly Morgan delala kot natakarica, njena druga "služba" pa je vključevala kopico mrtvih živali, ki so zgolj iz navadnih trupel postala t. i. umetniška dela. Sprva je šlo le za običajno prepariranje živali, ki se potem kot kipi rade znajdejo v kakšnih lovskih sobah, a je Morganova šla dlje in svoje delo popestrila ter ga prelevila v nekaj, kar je impresioniralo slavnega Banksyja (tistega grafitarja, ki ga še nihče ni videl, ali umetnika brez obraza), nekaj, kar najbolje označi ime instalacija.

Mrtve živali - priznati je treba, da za svoje delo še danes uporablja živali, ki so umrle v nesrečah ali pa so ji jih donirali (nekdanji) lastniki oziroma veterinarji - je leta 2005 uporabila za popestritev odprtja prijateljevega bara. Tam se je naključno znašel tudi Banksy in tam videl papigo, ki se gleda v ogledalu, in veverico, ki drži stekleni zvon, pod katerim je bila sladkorna kocka z muho na vrhu, malo pozneje pa je Damiena Hirsta (tistega, ki bike namaka v formaldehid) impresioniral zajček, ki leži na vrhu cilindra. Od tu je njeno delo vse bolj in bolj navduševalo londonsko umetnostno občinstvo, dokler se ji pot ni odprla do galerije Satchi, ki velja za eno izmed najbolj priznanih v Londonu.

Pogled v zamrzovalnik ... odsvetovan
Ko je Morganova začenjala, je hodila od ene trgovine z živalmi do druge, nacionalnih parkov, kmetij in tam (po vsej verjetnosti osuple) lastnike ali nadzornike prosila za trupla umrlih živali. Na ptičjem sejmu, ki poteka v Staffordu, je celo ponujala 5 funtov za ptiča, ki je umrl (ptiči so pri njej najpogosteje uporabljeni), in si sčasoma zgradila mrežo 'dobaviteljev', kar pomeni, da je danes njen zamrzovalnik poln živalskih trupel. Za tiste s slabim želodcem je pogled vanj odsvetovan, ona pa mirne roke seže vanj in potegne ven ... kakšno podgano. Seveda je to še najbolj nedolžen del; živalim, ki naj bi bile obstojne več let, je treba odstraniti vsaj notranje organe, dokler se delo ne nadaljuje.

Bi imeli nagačeno vrano sredi dnevne sobe?
"Med ženskami in moškimi, ki se ukvarjajo z nagačevanjem, je velika razlika," pravi Morganova, "moški imajo raje velika, robustna bitja". Ta so zame manj zanimiva; privlačijo me delikatna in krhka bitja". Morda prav v tem - namreč nekakšni ljubkosti bitij - tiči razlog za priljubljenost njenega dela; ne zgolj zbiratelji umetnosti, tudi Kate Moss ali Courtney Love imata njen kos. Morda pa gre zgolj za zvezdniško ekscentričnost, ker si je precej težko predstavljati, da bi navaden smrtnik v svoji dnevni sobi imel razstavljeno - recimo - nagačeno vrano.

Kolikšna je dejanska umetniška vrednost teh del, bo pokazal čas. Vendar je treba tudi priznati, da se nagačevanje živali v naši kulturi že dolgo pojavlja, pa naj si o njem mislimo to ali ono. Marsikje pač lahko najdemo razstavljeno lovsko trofejo, če že ne v celoti, pa vsaj del nje, na primer rogovje.

Napol mesarstvo, napol umetnost
Zadnje čase Polly Morgan fascinirajo predvsem ptice; predvsem tiste manjših vrst, ščinkavci, vrabčki, azijski drozg. Za eno izmed svojih del je potrebovala ogromno oranžnih kanarčkov, ki so zaradi svoje barve spominjali na ognjene zublje. Za nekaj časa je bil njen atelje spremenjen v nekakšen frizerski salon za ptice, kjer so delali kot po tekočem traku. Nekdo je ptice odrl, drugi je skrbel za perje, tretji pa je bitje spet sestavil. In ko jo ljudje vprašajo, Morganova svoje delo opiše kot polmesarstvo, polumetnost.