S premišljeno zastavljenimi prevarami uporablja medije za opozarjanje na nujnost razprave o pomembnih vprašanjih v sodobnem svetu, skuša spodbuditi ljudi k razmišljanju in na neki način pokazati družbi njeno pravo zrcalno podobo. Umetnik, ki več kot pet desetletij s potegavščinami trka na vest ljudi, se je te dni ustavil v Ljubljani.

Naplahtali ste vse najpomembnejše svetovne medije. Nasedli so vam New York Times, Washington Post, CNN in celo BBC. Tudi slovenski mediji pred vami niso bili varni. Medijske potegavščine vedno dobro načrtuje, vaše delo je sestavljeno iz treh faz. Jih lahko opišete?
V prvi fazi, imenovani trnek, oblikujem sočnega črva, katerega mislim, da bodo mediji pogoltnili. Domislim se konceptov in vprašanja, ki po mojem mnenju potrebujejo pozornost. Nato določim, kaj potrebujem za uprizoritev – to je kot gledališka predstava ali film, potegavščino je treba napisati, oblikovati, producirati, najti moram lokacijo, kostume … kar koli že potrebujem. Nato potegavščino izvedem. V drugi fazi, imenovani ribiška vrvica, gre potegavščina v medijski svet. To je tako kot pri igri telefon, ko nekomu v uho nekaj zašepetamo, ta sporočilo prenese naprej, naslednji naprej, sporočilo se vmes spremeni, ali po nesreči ali pa načrtno. Sledim torej poročanju o potegavščini, najamem agencije, ki spremljajo medijske objave, uporabim brskalnik Google, sem voajer in opazujem, kako mediji interpretirajo in spreminjajo moje sporočilo. Grezilo pa je tretja faza – to je kot pri ribolovu, trnek, vrvica in grezilo – lovim medije – torej grezilo, ko razkrijem, da je vse skupaj izmišljeno. Ko menim, da je zgodba že dobila dovolj pozornosti, razkrijem resnico. Nato pa dokumentiram, kaj mediji storijo z resnico. Ali me napadejo, odpravijo, trivializirajo, pregledajo svoje pomanjkljivosti in vprašanja, zaradi katerih so nasedli potegavščini, ali ugotovijo, da so neumni … Ti trije elementi, trnek, vrvica in grezilo, določajo moj performans. In na svojem zidu imam veliko teh ribiških trofej. Konceptov, ki sem jih izvedel, kdo jim je nasedel in kaj se je zgodilo.

In kako se mediji po večini odzovejo?
Dobro vprašanje. V veliko primerih si na naslovnici, ko pograbijo zgodbo, nato pa si čez nekaj časa v zadnjem delu časopisa, ko razkrijejo, da si jih naplahtal. Problem medijev je v tem, da lahko ljudem ponudijo le svojo kredibilnost. Moje delo pa razkriva, da mediji včasih niso odgovorni in kredibilni. Ni jim všeč, če jih osramotim, saj se potem njihova vrednost pri občinstvu zniža. Pogosto, ko objavijo razkritje, niti ne omenijo mojega imena, zelo redko pa preučujejo lastne težave in pereča vprašanja.

Kot ste pred leti povedali za naš radio, se je vse skupaj začelo, ko ste kot akademski slikar in kipar ugotovili, da pri umetnosti obstajajo tudi tržne zakonitosti, ki nimajo veliko skupnega z umetniškim ustvarjanjem. Če hočeš uspeti kot umetnik, moraš svoje delo razstavljati v priznanih galerijah, prejeti dobre kritike in tako dalje. Na to niste mogli čakati, zato ste svojo umetnost predstavili kar na ulici. Postavili ste vietnamsko vas v naravni velikosti, kjer ste uprizarjali novo rojstvo. Na božični dan pa so to vasico napadli ameriški vojaki in jo požgali do tal. Tako ste protestirali proti vojni v Vietnamu. Številni vpleteni v projekt ste bili aretirani, poročanje medijev o tem dogodku pa je po vašem mnenju povsem zgrešilo bistvo. Poročali so namreč, da so policisti aretirali neke hipije, ker so ti smetili po ulici. Kot ste rekli, ste takrat spoznali, da imajo mediji neverjetno moč oblikovanja in spreminjanja javnega mnenja, zato ste jih začeli vpletati v svoje delo, postali so vaše platno.
Moje delo se nanaša na medijsko pismenost – občinstvo opozarjam na neverjetne zgodbe in na to, kako postati človek, ki misli z lastno glavo, ki ne zamenjuje kritičnega mišljenja za iluzije. Moje delo torej postavlja vprašanja, v kaj verjameš, zakaj verjameš v to, ali se kdaj vprašaš po izvoru svojih verovanj in če ne, zakaj ne.

Medije postavljate na laž že 50 let. So se v tem času že kaj naučili iz svojih napak? Jih je danes težje pretentati?
Želim si, da bi lahko rekel, ja. Na žalost pa ni tako. Sploh ni tako. In to je žalostno.

Z medijskimi potegavščinami zasledujete dva glavna cilja – razkrivanje hinavščine in vplivanje na družbene spremembe.
Iz ljudi se je lahko norčevati, se jim smejati, jih prizadeti. Vendar pri mojem delu ne gre za to. Želim povečati zavedanje o pomembnih družbenih vprašanjih. Moj cilj ni – haha, pa te imam, ampak ahaaa, verjamem v nekaj, v kar ne bi smel.

Marsikdo bi si ob neverjetnih medijskih zgodbah želel, da za njimi stojite vi. Da vse skupaj ni le haha, komedija. Kot na primer trenutna ameriška politična kampanja.
To je pa res ha ha. To je res popolnoma neverjetno. Da je to najboljše, kar lahko ponudimo javnosti! Sram me je. Naj povem zgodbo o času, ko so psi vladali svetu. Bili so lačni in brez doma. Ves čas so se prepirali. Zato so sklenili, da bodo izvolili svojega vodjo. Zato so se zbrali, da bi vzpostavili mir na svetu. En pes je predlagal, da bi moral biti njihov vodja pudelj, saj je najpametnejši. Vsi se najprej strinjajo, potem pa se nekdo domisli, da pudelj ni dovolj močan, morali bi izbrati dobermana, ali pitbula, ali še bolje, nemškega ovčarja. Ampak nemški ovčar ni najhitrejši, izberimo vipeta. Ampak ne, vipet ne more vleči sani tako kot haski, in tako naprej in tako naprej. In spet se začnejo prepirati. Nato pa eden izmed njih predlaga: Za našega vodjo izberimo tistega psa, ki mu rit najlepše diši. Vsi so se strinjali, zato se še danes psi vedno ovohavajo in izbirajo svojega vodjo. In to si mislim o politiki.

Kako torej v sodobni informacijski družbi brati medije in iskati resnico?
Mislim, da se morate zavedati, da gre za propagando. Vse je propaganda. Ljudje prodajajo izdelke, storitve ali koncepte. Če gledate osrednje medije – lastniki so korporacije, to je posel, zato imajo interese po dobičku. Tega se morate zavedati. Medije sestavljajo ljudje in ljudje imajo vsak svoje prepričanje, predsodke, so pristranski in so podvrženi komercialnim ali političnim interesom, zato moramo ugotoviti, kaj nam pravzaprav ponujajo, kaj je zadaj, ali jim lahko verjamemo. Zato moramo po resnico k različnim virom. Če spremljamo samo en medij in jim verjamemo vse, nas lahko pretentajo. Biti moramo dovzetni in kritično presojati servirane informacije.

Urška Henigman, Radio Slovenija