Fotografija treh članov odprave Nimrod - Erica Marshalla, Franka Wilda in seveda Ernesta Shackletona - na zemljepisni dolžini 88° 23', ki so jo dosegli 9. januarja 1909 in je bila takrat na najjužnejša točka na svetu, kamor je stopila človeška noga. Foto: Wikipedia
Fotografija treh članov odprave Nimrod - Erica Marshalla, Franka Wilda in seveda Ernesta Shackletona - na zemljepisni dolžini 88° 23', ki so jo dosegli 9. januarja 1909 in je bila takrat na najjužnejša točka na svetu, kamor je stopila človeška noga. Foto: Wikipedia
Ernest Shackleton o tem, da sicer ni dosegel južnega tečaja, je pa preživel
Ernest Shackleton
Ernest Shackleton je pri 47 letih umrl na otoku South Georgia v južnem Atlantiku, kjer se je pripravljal na novo raziskovalno odpravo na Antarktiko. Foto: Wikipedia
Nimrod
Ladja Nimrod, s katero je Ernest Shackleton na odpravi med letoma 1907 in 1909 skušal prvi osvojiti južni tečaj. Foto: Wikipedia
Shackleton
Sir Ernest Shackleton je s svojimi raziskovanji Antarktike zaslovel ter predaval doma in po svetu, a ga je vedno znova vleklo nazaj na najjužnejšo celino. Foto: Wikipedia

Na odpravi Nimrod, s katero je Shackleton s kolegi raziskovalci skoraj dosegel južni tečaj, pa so bili v najnapornejših trenutkih ti keksi neprecenljivi. Pri vračanju z neuspešnega pohoda na izmuzljivi pol v bazo je ekipi začelo zmanjkovati hrane. Ko je v nekem trenutku Shackleton svoj dnevni obrok - keks, prav tak, kot je bil prodan na dražbi - odstopil bolehnemu članu odprave Franku Wildu, je ta v svoj dnevnik zapisal ganljive vrstice: "Ves denar na svetu ne bi mogel kupiti tistega keksa in spomin na to njegovo žrtvovanje me ne bo nikoli zapustil."

Keks, ki ga želijo svetovni muzeji
Kekse je po poročanju Discovery Newsa za Shackletonovo odpravo Nimrod posebej pripravilo britansko podjetje Huntley and Palmers, ki jih je "okrepilo" z mlečnimi proteini, da bi pomagali ekipi pri napornem potovanju po ledeni pokrajini. Nicholas Lambourn iz dražbene hiše Christie's je povedal, da so bili keksi narejeni tako, da so povečali vzdržljivost odprave, niso pa bili popolni: "Imeli so poseben recept, s katerim so pokušali ustvariti prave količine beljakovin in ogljikovih hidratov, a niso razumeli pomembnosti vitamina C, zato keksi niso bili popolni." A tudi za "nepopolni" košček hrane izpred stoletja se je na dražbi zanimalo mnogo ljudi. "Gre za predmet, ki res razburka domišljijo. Zanj so se zanimale institucije, muzeji z vsega sveta ga želijo razstaviti. Javilo se je tudi veliko zasebnih kupcev," je navdušenje nad nenavadnim dražbenim predmetom opisal Lambourn.

Lani so na Antarktiki našli še druge ostanke Shackletonove odprave Nimrod iz let 1907-1909 – med njimi tudi nekaj steklenic viskija Mackinlay's, ki so bile ohranjene pri -30 stopinjah Celzija. Steklenice z viskijem so na raziskave na "rodno" Škotsko pripeljali z zasebnim letalom, ki je v lasti Vijaya Mallyja, zdajšnjega lastnika Whyte & Mackaya, ki je pred leti kupil Mackinlay's.
Konec upov le 190 kilometrov od tečaja
Sir Ernest Henry Shackleton je bil eden pomembnejših predstavnikov obdobja na začetku 20. stoletja, ki so ga poimenovali "junaški časi raziskovanja Antarktike". Prve izkušnje s polarnimi območji je pridobil kot častnik na ladji kapitana Roberta Falcona Scotta med letoma 1901 in 1904, a so ga predčasno poslali domov zaradi zdravstvenih težav. Ker je to vzel kot osebni poraz, se je odločil, da se leta 1908 vrne na Antarktiko kot vodja odprave, poimenovane po ladji Nimrod. Na novega leta dan je Nimrod odrinila z Nove Zelandije. Da bi prihranili premog na ladji, je Nimrod do arktičnega ledu vlekel parnik Koonya. Veliko potovanje na jug, kot je naskok na južni tečaj poimenoval član odprave Frank Wild, se je začelo. S tremi člani odprave je Shackleton v napornem popotovanju po ledeni pokrajini skoraj dosegel želeni cilj, a so se morali ustaviti na takrat rekordni južni zemljepisni dolžini 88° 23', le 190 kilometrov od tečaja.

Pot nazaj v bazo so spremljali lakota, utrujenost in rahlo razočaranje, čeprav so odkrili nekaj ledenikov, se prvi povzpeli na goro Erebus in odkrili približno lokacijo južnega magnetnega tečaja. Shackleton se je v Veliko Britanijo vrnil kot junak. Njegova žena Emily je pozneje zapisala: "Edini komentar, ki mi ga je namenil o tem, da ni dosegel južnega tečaja, je bil: 'Bolje živ osel kot mrtev lev, kajne?' Jaz pa sem odgovorila: 'Kar se mene tiče - seveda, dragi.'."

Veliki junak z nedoseženimi cilji
Ko se je leta 1912 tekmovanje na Antarktiki končalo z Amundsenovo osvojitvijo južnega tečaja, se je Shackleton posvetil enemu izmed še nedoseženih ciljev antarktičnega raziskovanja, prečkanju celine od morja do morja prek tečaja. Tudi ta odprava se je končala neuspešno, ko je ladjo Endurance ujel in strl led, posadka pa je komaj preživela med poskusi vrnitve v civilizacijo.

Leta 1921 se je želel Shackleton znova vrniti na Antarktiko, da bi tam izvedel različne znanstvene in zemljemerske naloge, a je zaradi kapi umrl, še preden se je popotovanje na jug začelo. Čeprav mu svojih največjih antarktičnih ciljev ni uspelo doseči, je Shackleton že v času svojega življenja zaslovel kot eden največjih in neustrašnih "ledenih raziskovalcev", ki so na Antarktiki večkrat ponosno gledali smrti v obraz.

Ernest Shackleton o tem, da sicer ni dosegel južnega tečaja, je pa preživel