Med prenovo templja Jundžje v kitajski provinci Ljaoning, ki je stala približno 120 tisoč evrov, so delavci "popravili" stensko umetnino in več sto let staro fresko pri tem spremenili v serijo kričečih in "površno narisanih ... modernih slik", kot so poročali državni kitajski mediji.

Tempelj Jundžje je sicer precej pomembna turistična znamenitost na gori Feniks, slabih 500 kilometrov severovzhodno od Pekinga. Ena izmed zgradb v tempeljskem kompleksu datira v čas dinastije Ljao (907-1125 n. š.), druge pa so zrasle pod dinastijo Čing, ki je Kitajski vladala med letoma 1644 in 1911.

"Žvižgač" je bil blogar
Širša javnost je na izmaličene freske postala pozorna potem, ko je neki študent iz Pekinga na spletu objavil fotografije, s katerimi je primerjal popolnoma različno kakovost fresk v templju. Na kitajskih družbenih omrežjih je, še posebej po tem, ko se je izkazalo, da je imela prenova zeleno luč od oblasti, ogorčeno završalo.

Srednja uradnika sta pooblaščala na lastno pest
Li Hajfeng, visoki vladni uradnik iz Čaojanga, mesta, ki ima tempelj pod svojim okriljem, je za kitajski Global Times povedal, da so oblasti "takoj, ko so izvedele za neavtorizirani konservatorski poseg, izvedle preiskavo in odgovornim izrekle kazni". Uradnik, zadolžen za "tempeljske zadeve", in vodja regionalnega oddelka za nadzor kulturne dediščine sta bila že razrešena svojih dolžnosti. Prav tako so proti gori napotili "inšpekcijsko in policijsko ekipo", ki naj bi preprečila povzročanje nadaljnje škode. Hajfeng je v izjavi za tamkajšnja poročila sicer priznal tudi, da ne ve, ali ima podjetje, krivo za katastrofalno restavracijo, potrebne kvalifikacije za tovrstno delo.

Vang Džinju, izvedenec za restavracijo fresk z Akademije Dunhuang, je ob tem pripomnil, da intervencije ne bi mogel "niti imenovati restavracija ali vsaj destruktivna restavracija". "Gre za uničevanje kulturne dediščine, saj izvirna kulturna dediščina ne obstaja več. Neizmerno žalosten sem."

Pretirano popravljanje je prav tako greh
He Šužong, ustanovitelj pekinškega centra za varovanje kulturne dediščine, ocenjuje, da je večina restavratorskih projektov na Kitajskem "preveč restavriranih". Tako strokovnjaki kot oblasti po njegovem mnenju ne dojamejo resnične vrednosti kulturne dediščine in pomena tega, da se jo ohrani nespremenjeno, ne pa, da se jo spreminja ali "popravlja". Obenem obstaja težnja, vsak projekt dokončati kar najhitreje, kar je pogosto v navzkrižju z naravo znanstvenih raziskav. "Okoliščine novodobne Kitajske ... so pripeljale do situacije, v kateri nikomur ni mar za dediščino in kjer prihaja do prevelikih vlaganj in pretirane restavracije."

Obenem krivi tudi estetska merila povprečnega Kitajca 21. stoletja. "Večina Kitajcev ne uživa v lepoti avtentičnih, starodavnih ruševin. Bolj so jim všeč nove, dih jemajoče, velike, bleščeče stvari ... Restavracija starodavne arhitekture, v uličicah hutong, Badalingu (najbolj turistično oblegan del Kitajskega zidu, op. n.) in Prepovedanem mestu je v skladu s tem."

V Borji so skoraj ... zadovoljni
Kitajci trenutno torej prestajajo incident, podoben lanskemu "pripetljaju", zaradi katerega se je na naslovnicah znašla španska vasica Borja: ostarela faranka je tako navdušeno - in brez vednosti lokalnih oblasti - "popravljala" fresko Jezusa, da ga je na koncu spremenila v napol opičjo pojavo. Fresko Ecce Homo so tako španci nemudoma prekrstili v Ecce Mono (Glej opico), slikarija pa se je iz prej popolnoma obskurne umetnine spremenila v pravcato turistično zanimivost. "Turisti prihajajo z vsega sveta, lokalno gospodarstvo si je opomoglo, zbrali pa smo tudi več denarja za dobrodelne namene," se je še avgusta letos pohvalil župan Borje.

"Nakaza iz Disneylanda"
No, Kitajci se še niso odločili, ali bodo v vsem skupaj videli tragično ali komično plat. "Ne vem, ali naj se jočem ali smejem," je zapisal eden izmed uporabnikov platforme Weibo, kitajskega ekvivalenta Twitterja. "Klasično slikarijo so spremenili v grafite. Videti je kot nekaj iz Disneylanda, se vam ne zdi'?" "Srce mi krvavi," piše drugi. "Kakšna škoda."