Odločitev Kina Šiška za t.i.
Odločitev Kina Šiška za t.i. "kulturni evro" je med novinarji dvignila nemalo prahu. Foto: BoBo

Prav neverjetno se sliši, da bomo morali novinarji donirati participacijo dveh evrov na vsakem javnem dogodku v tem urbanem centru kulture. Neverjetno zato, ker bomo edini delavci v državi, ki bomo plačali, da bomo lahko delali!

"Ves ta bistroumni nesmisel me je precej zmedel, zato sem želela slišati tudi mnenja nenovinarjev. Ta poteza me spominja na poziv Janševe vlade za umetnike, ki bi brezplačno nastopili na državni proslavi," je dejala prijateljica in se ob tem ni in ni mogla nehati smejati. Foto: BoBo

Odgovorni v Kinu Šiška tej pobudi pravijo, da je družbeno odgovorna. Verjetno bi bilo odgovorneje znati med novinarji ločiti zrnje od plev - kdaj udariti po mizi, kdaj reči ne.

Začenja se literarni festival Fabula, vendar v programski knjižici ni napovedanega francoskega "zvezdnika" Michela Houellebecqa. Poklicala sem enega izmed pobudnikov festivala: "Ali Houellebecq pride?" "Pride konec marca v Kino Šiška," je dejal in dodal: "Plačati boš morala dva evra, tako kot jaz." Sledil je ogorčen smeh ...

Prav neverjetno se sliši, da bomo morali novinarji donirati participacijo dveh evrov na vsakem javnem dogodku v tem urbanem centru kulture. Neverjetno zato, ker bomo edini delavci v državi, ki bomo plačali, da bomo lahko delali! Še več, za prispevke na nacionalni televiziji bodo potemtakem plačali tudi gledalci in gledalke, me je opomnila sodelavka. Haha, saj res, in povrhu vsega – plačevali bomo javnemu zavodu, torej ustanovi, ki ji kot davkoplačevalci zagotavljamo obstoj. Kako zabavno tragično.

Še nekaj je presenetljivo: da je obvezni prostovoljni prispevek razdelil sam novinarski ceh, saj so za t. i. kulturni evro (oksimoroni se kar vrstijo ...) tudi določeni mediji. Menda je nam, nasprotnikom te obvezne dajatve, malo mar za spodbujanje kulturniške scene (zbrani denar bodo letos namenili za izdajo albuma izbranemu posamezniku ali skupini, prihodnje leto za sodobnoplesni projekt itn.). Hm, kaj pa potemtakem delam dan za dnem? Mar ni prav temu poslanstvu zavezan novinar s področja kulture s tem, ko sledi delovanju nekega javnega zavoda, o njem poroča, ga kritično vrednoti, predvsem pa upošteva kot partnerja pri obveščanju in vzgajanju javnosti?

Ves ta bistroumni nesmisel me je precej zmedel, zato sem želela slišati tudi mnenja nenovinarjev. "Ta poteza me spominja na poziv Janševe vlade za umetnike, ki bi brezplačno nastopili na državni proslavi," je dejala prijateljica in se ob tem ni in ni mogla nehati smejati. Da, le da njim ni bilo treba plačati, da bi opravili svoje delo, sem porogljivo resno dodala.

Odgovorni v Kinu Šiška tej pobudi pravijo, da je družbeno odgovorna. Verjetno bi bilo odgovorneje znati med novinarji ločiti zrnje od plev - kdaj udariti po mizi, kdaj reči ne -, predvsem pa se zavedati, da je lahko poslanstvo takega zavoda, ki zavoljo odličnih odnosov z mestno občino in lastnega ustvarjalnega vložka posluje zelo uspešno, v samoiniciativi produciranja novih imen v slovenski kulturi? Navsezadnje mu to omogoča že lastna infrastruktura.

Mislim, da Kino Šiška to zna in zmore. Tako kot to znamo in zmoremo kulturni novinarji. In odgovornejši odgovor bi pričakovala tudi od tretjega člena v tej javnokulturni verigi, občinskega oddelka za kulturo ali pristojnega ministrstva; navsezadnje vsak izmed nas nenehno ostri posluh za nadaljnji razvoj slovenske kulture.

Hja, posameznikovo vrednotenje lastnega dela je vedno absolutno relativno. Nekateri se pač odgovornosti izognejo tako, da jo prenesejo na druge. Moram pa priznati, da je ideja o kulturnem evru izjemen kreativni domislek, ki pritiče prav polju kulture. Kreativna kulturna politika – hm, morda pa to le ni oksimoron ...

Prav neverjetno se sliši, da bomo morali novinarji donirati participacijo dveh evrov na vsakem javnem dogodku v tem urbanem centru kulture. Neverjetno zato, ker bomo edini delavci v državi, ki bomo plačali, da bomo lahko delali!

Odgovorni v Kinu Šiška tej pobudi pravijo, da je družbeno odgovorna. Verjetno bi bilo odgovorneje znati med novinarji ločiti zrnje od plev - kdaj udariti po mizi, kdaj reči ne.