Čaščenje Jezusovega poslednjega počivališča datira v četrto stoletje, ko je sv. Helena odkrila in prepoznala grobnico. Njen sin, cesar Konstantin, je leta 326 zgradil Baziliko svetega groba in postavil mavzolej okrog grobnice. Najsvetejši prostor - mesto, kjer je ležalo truplo - je skrit v edikuli že vsaj od leta 1555. Foto: AP
Čaščenje Jezusovega poslednjega počivališča datira v četrto stoletje, ko je sv. Helena odkrila in prepoznala grobnico. Njen sin, cesar Konstantin, je leta 326 zgradil Baziliko svetega groba in postavil mavzolej okrog grobnice. Najsvetejši prostor - mesto, kjer je ležalo truplo - je skrit v edikuli že vsaj od leta 1555. Foto: AP
Antonia Moropoulou
Antonia Moropulu priznava, da je na pol pričakovala, da se bo izkazalo, da sta plošča in okrog nje zgrajena cerkev v resnici dosti mlajši, kot zdaj vemo, da sta. Foto: Reuters
edikula
Na grobnici so izvedli številna zidarska dela. Med drugim so v kamnite plošče, tudi v tisto, ki pokriva Jezusov grob, vstavili vijake iz titana. Foto: Reuters

Zgodovina priča, da naj bi prav cesar Konstantin, prvi rimski vladar, ki se je spreobrnil v krščanstvo, in njegova mama Helena našla kamnito Jezusovo grobnico; to naj bi se zgodilo leta 325 ali 326, skrita pa naj bi bila pod kasneje zgrajenim templjem boginje Venere.

Danes sveti kraj obiskuje na milijone romarjev. Nad baziliko bdijo duhovniki treh verskih denominacij - Grške pravoslavne, Katoliške in Armenske cerkve. (Odnosi med njimi so kdaj tudi napeti. Tako je na primer leta 2008 spor med grškimi pravoslavnimi in armenskimi duhovniki privedel do pretepa. Vendar so se odločili za družno delovanje po tem, ko je Izraelski urad za starine odločil, da bazilika ni varna, in jo je izraelska policija za krajši čas zaprla.)

Baziliko svetega groba, ki je bila še leta 1009 tako rekoč zravnana s tlemi, so v naslednjih stoletjih pomagale popravljati in graditi različne krščanske skupnosti, tudi denimo Bizantinci in vitezi križarji, ki so se v teh krajih mudili od 12. stoletja naprej.

Obnovo zaključili marca letos
Ekipa znanstvenikov in restavratorjev, ki je marca letos zaključila devetmesečni projekt obnovitvenih del na grobnici, je zdaj obelodanila nove podatke. Uspeli so potrditi, da je kamnita plošča, ki ima mesto v samem srcu stavbnega kompleksa, resnično iz obdobja vladavine cesarja Konstantina.

"To je bila izjemno pomembna potrditev," je zadovoljna profesorica Antonia Moropulu s Tehnične univerze v Atenah, ki je bila na čelu ekipe restavratorjev.

Ključni element projekta je bil obnova edikule (tj. majhne kapelice oziroma oltarja), ki je po prepričanju kristjanov nad mestom, na katerem naj bi bilo Jezusovo telo maziljeno, zavito v mrtvaški prt in pokopano. V procesu obnove se je izkazalo, da edikula počiva na precej nestabilni podlagi predorov, grušča in malte. Med drugim so morali delavci premakniti tudi ploščo iz marmorja, ki pokriva mesto, kamor so Kristusa, tako sveti spisi, položili po križanju in od koder je po treh dneh vstal od mrtvih.


Nepričakovana najdba

Pod vrhnjo kamnito ploščo so naleteli na še eno, sicer polomljeno, vanjo je bil vklesan križ. Kemična analiza malte, s katero je bila ta plošča pritrjena na živo skalo, je to vezivno gradivo datirala v čas med letoma 335 in 345 n. št.

"Ko smo odprli grobnico in zagledali polomljeno sivo ploščo, se nam ni niti sanjalo, iz katerega obdobja je," je Moropulujeva povedala za tiskovno agencijo Reuters. Oprijemljivi rezultati analize so nas pripeljali do sklepa, da je kamen, ki je bil pritrjen na živo skalo v Kristusovi grobnici, dejansko iz Konstantinovega obdobja.

Grkinja priznava, da je na pol pričakovala, da se bo izkazalo, da sta plošča in okrog nje zgrajena cerkev v resnici dosti mlajši, kot zdaj vemo, da sta. Rezultati raziskav se ji zato zdijo "sijajni". "Tega nisem pričakovala ... Ampak spomenik govori, sam pripoveduje svojo zgodovino."