Drugo
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 16 glasov Ocenite to novico!
Na začetku septembra se bo arheologinja Sara Zanni iz Ogleja peš odpravila proti Beogradu, kamor predvideva, da bo prispela v 27 dneh. Foto: Osebni arhiv
Sara Zanni.
Arheologinjo Saro Zanni že dolga leta vznemirja hoja, zato je tudi svoje strokovno delo usmerila v raziskovanje rimskih cest. Foto: MMC/M. K.
Zemljevid s potekom nekdanje rimske ceste. Neprekinjena linija pomeni, da je potek ceste jasen, kadar je segment krajši, je gotovost o trasi manjša. Foto: RecRoad project
       Cesta je bila pomemben dejavnik pri razvoju rimske kulture, trgovine, verstev itd. Nikoli namreč ne razmislimo o naši percepciji okolice, krajine in narave, ki nas obdaja. Običajno se ljudje vozimo ali hodimo po cestah in ne pomislimo, da so ceste izhodiščna točka, prek katerih doživljamo okolico, ceste pomagajo razumeti, kje smo in da prek njih sprejemamo tisto, kar nas obdaja.       
Digitalna slika terena na območju Neviodunuma (Drnovo), ki kaže, kje so se nekoč vile rečne struge. Cestni in rečni prevoz sta bila v rimskem času vselej tesno povezana, zato moramo najprej vedeti, kako so tekle reke, da bi razumeli tudi potek cest, razlaga Sara Zanni.
Digitalna slika terena na območju Neviodunuma (Drnovo), ki kaže, kje so se nekoč vile rečne struge. Cestni in rečni prevoz sta bila v rimskem času vselej tesno povezana, zato moramo najprej vedeti, kako so tekle reke, da bi razumeli tudi potek cest, razlaga Sara Zanni. Foto: RecRoad project
Sara Zanni
Ljubezen do hoje in starodavnih cest je Sara Zanni povezala s svojo strastjo do preteklih časov. Foto: Osebni arhiv
Sara Zanni
Sara Zanni z žigi postojank iz t. i. Jakobove poti v Santiago de Compostela. Foto: Osebni arhiv
Oglej, forum
Pot bo začela 2. septembra v Ogleju, kjer bo ob tej priložnosti tudi podrobneje predstavila projekt. Foto: MMC / M. K.
Emona
Pot jo bo vodila tudi skozi Ljubljano, naslednico antične Emone. Foto: Archest
Emona
V Ljubljani je ohranjen tudi manjši odsek nekdanje rimske ceste, s katero se Sara Zanni ukvarja v svojem projektu. Foto: Archest

Dodaj v

Po sledeh stare rimske ceste: peš od Ogleja do Beograda

Intervju z italijansko arheologinjo Saro Zanni
6. julij 2017 ob 18:44
Ljubljana - MMC RTV SLO

Italijanska arheologinja Sara Zanni se zadnja tri leta posveča proučevanju nekdanje rimske ceste med Oglejem in Beogradom. Predvsem na osnovi satelitskih posnetkov ji je uspelo rekonstruirati natančen potek več kot polovice trase, zdaj pa je odločena, da se na pot, ki so jo v rimskih časih prepotovali v dobrih 20 dneh, odpravi peš.

Vse to uresničuje v sklopu projekta RecRoad, ki ga opravlja na Montaignovi univerzi v Bordeauxu v Franciji. Cilj tega je prav rekonstrukcija trase ene od glavnih rimskih cest, ki so povezovale območje Italije oziroma severne Venetieet Histrie s PannonioSuperior (Zgornjo Panonijo) in donavskim limesom.

Po stari rimski cesti

Članek je bil objavljen v širšem sklopu o arheološkem projektu, ki povezuje štiri mesta nekdanje rimske ceste od Ogleja do Viminacija.
Več o tem lahko preberete tukaj.


33-letna krajinska arheologinja se je rodila in odraščala v Milanu, kjer je tudi dokončala dodiplomski študij arheologije. Magistrski študij je nadaljevala v Sieni, doktorskega pa končala spet na Univerzi v Milanu. Njena prvotna želja je sicer bila, da bi študirala rimsko zgodovino, ker pa je izrazito praktično naravnana in mora obvezno početi kaj z rokami, se je odločila za študij arheologije, razlaga. Od samega začetka študija se je ukvarjala predvsem z rimsko arheologijo, po diplomi pa se je specializirala na področju arheologije krajine in uporabe novih tehnologij v arheologiji.

Če želimo razumeti, s čim se ukvarja arheologija krajine, moramo najprej vedeti, kaj pomeni krajinarstvo, pravi. "Gre za kombinacijo dveh različnih faktorjev – narave in človeka. Krajinska arheologija torej proučuje to interakcijo. Krajina, v kateri živimo, seveda vpliva na naša življenja in v naravo posegamo na podlagi svojih potreb. Krajinska arheologija torej skuša razumeti odnos med kulturo in naravo skozi zgodovino."

V Bordeaux jo je privedla štipendija Marie Curie, ki je vezana na omenjeni projekt RecRoad. Za arheologinjo, ki goji posebno ljubezen do hoje, je Bordeaux pravo mesto. Nekoč prav tako pomembno rimsko mesto je bilo od nekdaj križišče več različnih poti. Od tam prihaja tudi znameniti Itinerarium Burdigalense, najstarejši tovrstni dokument o romanju v Sveto deželo. Delo, poznano tudi kot Jeruzalemski itinerarij, je leta 333, se pravi komaj 20 let po Konstantinovem milanskem ediktu, napisal anonimni romar iz Bordeauxa, ki je na svoji poti v Jeruzalem prehodil tudi del današnjega slovenskega ozemlja. Šel je mimo Akvileje, Navporta, Emone in Petovije, vse do Sirmija in Singiduna. Zato je tudi Sari Zanni predstavljal pomemben vir pri njenem raziskovalnem delu.

Pri poskusu rekonstrukcije nekdanje rimske ceste se je osredotočila na odsek med Akvilejo, torej Oglejem, in Singidunom, današnjim Beogradom. Zakaj ste se odločili ravno za ta odsek rimske cestne mreže?
To je bila prva cesta, ki so jo Rimljani zgradili v času večje revolucije v Panoniji v 1. stoletju, natančneje pod cesarjem Avgustom, zato se mi je zdelo zanimivo poznati natančen potek trase v tem delu sveta. Poznali smo predvsem ključne točke in večje kraje, ki jih je povezovala cesta, nismo pa točno vedeli, kje natanko je potekala. To je predstavljalo problem tako zaradi same valorizacije, se pravi razumevanja pomena ceste, kot zaradi vprašanja konserviranja oz. ohranitve rimske dediščine. Zaradi tega je zelo pomembno, da razumemo, kod natanko je bila cesta speljana. Poleg tega nas bo novo znanje vodilo do boljšega razumevanja odnosa med cesto in krajino, v kateri so jo zgradili. Kajti konstrukcija ceste je bila seveda odvisna tudi od naravnih posebnostmi območja, kjer so jo gradili, obenem pa je cesta posegla v teritorij in spremenila okolje.
Cesta je bila pomemben dejavnik pri razvoju rimske kulture, trgovine, verstev itd. Nikoli namreč ne razmislimo o naši percepciji okolice, krajine in narave, ki nas obdaja. Običajno se ljudje vozimo ali hodimo po cestah in ne pomislimo, da so ceste izhodiščna točka, prek katerih doživljamo okolico, ceste pomagajo razumeti, kje smo in da prek njih sprejemamo tisto, kar nas obdaja.

S čim si arheologi pomagate pri rekonstruiranju trase rimskih cest? Viri, kot sta denimo Tabula Peutingeriana in Itinerarium Burdigalense, so verjetno zgolj neko začetno izhodišče. Na kaj vse ste se oprli pri svojem raziskovanju?
Tako je, stari itinerariji in zemljevidi so začetna točka, saj navajajo ključna postajališča oziroma naselja, mimo katerih se je vila cesta. Vendar gre le za pike na zemljevidu, ki pa jih moramo čim bolj precizno povezati. Pri svojem delu sem se oprla na vsakršen razpoložljivi vir, začenši z arheološkimi ostanki. Pregledala sem torej vse muzejske arhive, ki hranijo in dokumentirajo za razumevanje te teme koristne ostaline. Na začetku sem se posvetila najdbam, kot so mejni kamni, epigrafi itd., ponekod pa so nam na voljo celo dejanski segmenti ceste, ki so izkopani. Takšna najdba je vedno sijajna.
Poleg arheoloških ostalin so mi bile v pomoč satelitske slike, ki nam omogočajo uvid poteka starih cest pod zemljo. Med Sirmijem in Singidunom smo s satelitskimi posnetki našli kar 70 kilometrov dolg odsek rimske ceste, ki je še vedno ohranjena pod polji. V sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine v Sremski Mitrovici smo izvedli raziskavo na samih poljih, kjer smo našli tudi kamne, torej material, iz katerega je bila cesta zgrajena.

Koliko so vam bili v pomoč podatki, pridobljeni z LiDARjem?
Te podatke imamo na voljo za območje Slovenije, kjer so zelo koristni. Vendar se sama z njimi nisem ukvarjala, saj za območje Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije ni dovolj tovrstnih podatkov.

V Mestnem muzeju v Ljubljani je mogoče videti manjši odsek dejanske rimske ceste. Koliko takšnih konkretnejših najdb ceste se je ohranilo na odseku, ki ga proučujete?
Kolikor je meni znano, ohranjenih primerov takšne dolžine ni. Znani in izkopani so ostanki tudi na drugih lokacijah, vendar pa so zgolj dokumentirani in zakopani nazaj ali pa preprosto odstranjeni. Večji odseki ceste ležijo pod površino današnjih cest.

Kako dolga je bila rimska cesta od Akvileje do Singiduna?
V celoti je merila približno 335 rimskih milj, kar je 530 kilometrov. Do Sirmija so iz Akvileje potrebovali 20 dni, do Singiduna še dodatne tri dneve. Takšni so podatki, če upoštevamo, da so v enem dnevu prepotovali med 20 in 25 kilometrov.

Kako dobro sicer poznamo potek rimskega cestnega sistema? Koliko se arheologija s to temo ukvarja danes?
Gre za precej pomembno temo, saj nam razumevanje rimskega komunikacijskega sistema pomaga pri poznavanju trgovskih poti in smeri, po katerih se je širilo blago, kot sta denimo lončevina in steklo, in seveda ideje. Rimsko cestno mrežo bolj kot ne dobro poznamo, tudi zaradi ohranjenih itinerarijev in drugih zgodovinskih virov, kot sta Itinerarium Antonini in Tabula Peutingeriana. Obstaja nekaj zelo dobrih študij o cestnem sistemu Rimskega cesarstva, na primer Barringtonov atlas grškega in rimskega sveta, ki ga podpisuje Richard J. A. Talbert (Barrington Atlas of the Greek and Roman World, Princeton, 2000). Ta je zdaj dostopen tudi v digitalni različici. Seveda pa bolj lokalno usmerjena raziskovanja prinašajo natančnejše rezultate.

Vaš projekt se počasi približuje koncu. Zaključujete ga januarja 2018, kar pomeni, da ste verjetno večji del raziskave že opravili. Kako uspešni ste bili oziroma koliko trase ste uspeli rekonstruirati?
Uspeli smo prepoznati potek več kot polovice cestnega odseka. Zlasti med Sirmijem in Singidunom je trasa ceste v celoti jasna. Prav tako na območju Ad Piruma (Hrušica). Vemo, da je obstajala južnejša različica poti skozi to območje, vendar pa v rimski dobi mimo Nanosa niso prehajali po južni, ampak severni strani v Hrušici. Prva pot je prehajala čez prelaz Okra (Nanos) in je bila v uporabi dolga stoletja. Cesarju Avgustu pa se ta pot ni zdela dovolj varna, zato se je odločil, da jo spelje severno čez Ad Pirum. Obe poti sta bili na prelazih okrepljeni s trdnjavami in obrambnim obzidjem z namenom zaščite meje Italije.

Ali so v načrtu projekti, ki bi locirali tudi potek drugih odsekov rimskih cest na tem območju?
Upam, da bo po tem projektu možnost nadaljevanja prepoznavanja poteka rimske ceste po območju Ilirika.

Projekt RecRoad prispeva tudi k digitalnemu atlasu, ki ga je zagnal vaš mentor. Lahko poveste kaj več o tem projektu?
Leta 2011 je prof. Francis Tassaux začel projekt AdriAtlas, v katerem sodeluje 15 raziskovalnih inštitutov na obeh straneh Jadranskega morja. Cilj je pripraviti digitalni atlas območja jadranskega morja v starem veku. Atlas je že dostopen na spletu, raziskave, ki jih pripravljamo v našem Inštitutu Ausonius, pa so usmerjene v razširitev obsega kartiranega dela v središče Balkana. Želimo namreč ustvariti IllyrAtlas, ki se bo, kot pove ime, osredotočal na starodavne ceste Ilirika. Projekt RecRoad sledi obema namenoma - reprezentaciji podatkovne zbirke o rimskih cestah (nekaj, kar bo okrepilo digitalni atlas), obenem pa je prvi korak proti uresničitvi atlasa Ilirika.

Vas je k rimskim cestam privedel ta projekt ali ste se že pred tem ukvarjali s to tematiko?
Rada imam starodavne ceste, saj obožujem hojo. Preden sem začela ta projekt, sem prehodila kar nekaj starih poti, med drugim t. i. Jakobovo pot v Santiago de Compostela. Zaradi tega so bile tudi moje arheološke študije v prvi vrsti usmerjene v stare oziroma rimske ceste in s tem projektom sem dobila lepo priložnost, da svojo ljubezen do hoje povežem s strokovnim delom.

Omenili ste, da ste prehodili več tovrstnih poti. Katere?
Do Compostele vodi več poti in vsakič, ko sem se spravila na pot, sem se odločila za daljšo različico. Prvič sem prehodila 300 kilometrov, zatem 800 kilometrov, pred dvema letoma pa sem za izhodiščno točko izbrala Milano. Od tam sem do Compostele hodila sto dni.

Kdaj ste se prvič odločili, da se odpravite na tako dolgo pot? Se nanjo podate sami ali v družbi?
Pravzaprav se mi je ideja prvič porodila, ko sem leta 2008 z avtobusom prispela v Finisterre, kjer me je pričakal čudovit sončni zahod. V tistem trenutku sem pomislila, da bi bilo zelo zanimivo pot prehoditi, po dolgi poti pa občudovati takšno sončno slovo. Ta želja je potem ostala z menoj, vendar sem bila prepričana, da si niti časovno niti finančno tega ne morem privoščiti. Kot se je izkazalo, sploh ne gre za velik strošek, zato pa sem si poklonila to čudovito darilo: tri mesece in pol hoje in posvečanja sebi.
Prvič sem se odpravila na pot z materjo, drugič s prijateljico, tretjič pa sama. Vendar na takih poteh nikoli nisi sam, saj spoznaš veliko ljudi.

Koliko ur na dan hodite?
Odvisno od razdalje posamezne etape. Med šest in osem ur, včasih tudi deset. Običajno prehodim med 25 in 35 kilometrov na dan.

Odločili ste se, da boste traso rimske ceste, ki jo proučujete, tudi prehodili - se pravi vse od Ogleja do Beograda. Ste se za takšen podvig odločili predvsem zaradi svoje ljubezni do hoje ali je k temu botroval še kak drug razlog?
Z mentorjem prof. Francisom Tassauxem se nama je zdelo zelo pomembno, da lahko znanje, ki smo ga pridobili s tem projektom, delimo z ljudmi, ki danes živijo ob trasi nekdanje rimske ceste, pa tudi z vsemi tistimi, ki bodo ta mesta morda obiskali. Pohod po cesti je zato sijajen način za spoznavanje ljudi, ki jim želimo približati temo in razložiti, kaj je nekoč, in v obliki ostankov morda še vedno, ležalo pod njihovimi nogami. V ta namen bom organizirala tudi javna srečanja ob koncu posameznih etap, kjer bo to seveda mogoče, ob tem pa predstavila rezultate projekta.


Sara Zanni se bo na pot podala 2. septembra, dan prej pa bo v Ogleju pripravila poseben dogodek. Na pot vabi tudi morebitne druge interesente, ki se ji lahko pridružijo ob celotni hoji ali pa le ob posameznih odsekih. V Sloveniji bodo denimo 5. septembra začeli pot od Logatca do Ljubljane. Po njenih izračunih bo na končni cilj, se pravi do Beograda, prispela v 27 dneh.

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
ennui
# 07.07.2017 ob 07:38
kjer za celotno področje od Koroške do Makedonije stoji ime Slovenija ali Ilirija (Illyrie at Esclavonie)

Erm? Ne Ilirija in ne Slavonija (Esclavonie) nista sopomenki za Slovenijo.
Kobalt
# 07.07.2017 ob 09:04
barezi spet sanja z odprtimi očmi :))
Kazalo