Ustvarjalca algoritma Ahmed Elgammal and Babak Saleh z oddelka za računalniško znanost univerze Rutgers sta si v svoji raziskavi pod okriljem Laboratorija za umetnost in umetno inteligenco postavila vprašanje, ali lahko razvijemo računalniški algoritem, ki ocenjuje ustvarjalno moč slike glede na kontekst znotraj zgodovine umetnosti, in predlagala nov računski okvir za ocenjevanje slik, kipov, poezije in drugih izrazov ustvarjalnosti. Za izhodišče sta uporabila najobičajnejšo definicijo ustvarjalnosti, ki poudarja izvirnost izdelka in oceno njegovega vpliva.
Algoritem je analiziral 63.000 del iz baze WikiArt.org. Primerjal je barve, teksturo, uporabo kontrasta in perspektive, nato je te rezultate navzkrižno primerjal z drugimi umetninami istega obdobja. Predlagani izračun izvirnosti in vpliva posamezne umetnine je tako osnovan na konstrukciji mreže (Creativity Implication Network), ki kažejo na interference med deli.
Računalnik podpira ustaljeno vrednotenje umetnostne zgodovine
Med slike z navječjo ustvarjalno močjo sploh je računalniški program ocenil Krik (štiri verzije te kompozicije je Munch ustvaril med letoma 1893 in 1910) in Picassove Gospodične iz Avignona (1907), kot najbolj ustvarjalnega program ocenjuje portugalskega umetnika Fernanda Calhauja (1948–2002).
V večini primerov je algoritem najvišje uvrstil tista umetniška dela, ki tudi sicer veljajo za mojstrovine po ocenah umetnostnih zgodovinarjev in kritikov, nekaj rezultatov računalniške "kritike" pa je tudi presenetilo – tako je denimo nizko število točk dobil Paul Cézanne.
Algoritem je pokazal tudi vrhove v ustvarjalnosti v različnih zgodovinskih obdobjih in najvišje ocenil visoko renesanso 16. stoletja, pozno 19. in zgodnje 20. stoletje.