Med umetninami, ki jih zahteva novi muzej, ki naj bi svoja vrata odprl drugo leto, sta deli Hieronima Boscha Vrt zemeljskih naslad in znamenito delo Rogierja van der Weydna iz 15. stoletja Snemanje s križa, ki spadata med najbolj priljubljene eksponate muzeja, poroča New York Times. Prvi odziv Prada na poziv predsednika španske agencije za dediščino Joseja Rodrigueza Spiterija je bil pričakovan. "Če čaka, da bo imel slike pri sebi, bo moral čakati, dokler pekel ne zmrzne," je bil ognjevit odgovor prvega moža Prada Joseja Pedra Perez-Llorce.

Četverico slik, ki so zdaj predmet žolčne razprave, so oblasti med špansko državljansko vojno iz kraljevskega samostana San Lorenzo de El Escorial prenesle v Prado. Zdaj pa Patrimonio Nacional, agencija za dediščino, ki nadzoruje celotno kraljevsko premoženje, od palač do umetniških del, zahteva vrnitev vseh del, da bi jih na ogled postavila v novem muzeju.

Bodo morali umetnine vračati tudi drugi muzeji?
Drugi španski muzeji z zanimanjem spremljajo ta boj, predvsem zaradi bojazni, da utegnejo tudi sami ostati brez del, ki so bila nekoč v lasti kraljevskega dvora. Agencija za dediščino je dejala, da je v različne muzeje posojenih okoli 1.000 del, za nekatere pa je že zahtevala vrnitev, medtem ko je njen prvi mož Rodriguez Spiteri že dal vedeti, da jih zanima vrnitev del El Greca, Velazqueza in Goye.

"Prepričan sem, da gre za zelo dober projekt, toda ali je za ustanovitev novega muzeja treba okrniti drugi muzej, ki je najpomembnejši v Španiji?" je dejal Pepe Serra, direktor muzeja za katalonsko umetnost, ki je na začetku tega leta prostovoljno vrnil delo Antona Raphaela Mengsa, ki je bilo muzeju posojeno od agencije, zdaj pa bo razstavljeno v novem muzeju.

To sicer ni prvi primer, da se muzeji prerekajo glede dragocenih umetniških del. Med primeri, ki so najbolj odmevali, je zaplet iz leta 2010, ko je Prado neuspešno zahteval Picassove Guernice od drugega ključnega madridskega muzeja Reina Sofia.

Kot še piše New York Times, je ozadje zahteve agencije po vračilu umetnin, finančne narave. Kulturne institucije so namreč zaradi hude krize izgubile velik delež državne pomoči in omenjena agencija pri tem ni bila nobena izjema. V muzeju, za katerega so do zdaj namenili okoli 158 milijonov evrov, bo razstavljenih okoli 150.000 umetniških del, agencija pa si obeta, da bo z najbolj znamenitimi deli uspešno privabila še večje število obiskovalcev.

"Gre za izjemno zahtevno delo, saj si vedno pod velikim pritiskom, da boš občinstvu ponudil dela, ki jih zanimajo," je dejal Rodriguez Spiteri.

Dela v Escorialu več kot 360 let
Da tudi omenjena štiri dela pripadajo pod okrilje Patrimonia Nacional, sicer ni dvoma, celo v Pradu imajo navedeno, da so dela zgolj posojena. Van der Weydnovo delo je bilo last Marie Madžarske, ki ga je zapustila svojemu nečaku kralju Filipu II., leta 1574 pa so ga podarili samostanu Escorial, kjer je ostalo 362 let, dokler ga niso leta 1936 prenesli v Prado.

Boschevo delo je bilo last kralja Filipa II. in so ga Escorialu izročili leta 1593, potem pa so ga leta 1933 prenesli v Prado, da bi ga tam restavrirali, tri leta pozneje pa so ga izročili v varstvo.

"Da bi Pradu vzeli te slike, bi bil pravi zločin," je dejal Perez Llorca. "Prado je španski dragulj in te slike bogatijo muzej." Spiteri je četverico del zahteval že lani poleti in vse od tedaj so odnosi med vpletenimi kulturnimi institucijami precej napeti, medtem ko se je kraljevska družina povsem distancirala od vprašanja.

Namestnica španskega premierja Soraya Saenz de Santamaria je sicer dejala, da je spor končan in da slike ostajajo v Pradu, a za ključna akterja naj vprašanje še ne bi imelo končnega odgovora.