V sodelovanju s svojim možem, ustvarjalcem, ki je bil znan zgolj kot Arakawa (ki je umrl leta 2010), je Ginsova ustvarjala zelo svojevrstno vejo umetnosti: arhitekturo sta skušala vpeti v službo "velikih" ontoloških vprašanj o bistvu in naravi našega obstoja. Vizija, ki sta jo prelila tako v svoje pisanje kot tudi v zgradbe, je šla onkraj meja klasične utopije: stremela sta ne le k boljšemu, ampak kar k večnemu življenju, ki bi ga dosegla prek oblikovanja. Temelj njunega skupnega dela je bila filozofija, ki sta ji rekla "preprečljiva usoda"; najjasneje sta jo ubesedila leta 1997 v spremnem katalogu k svoji razstavi v Guggenheimovem muzeju v New Yorku Reversible Destiny: We Have Decided Not to Die.

Smrti se da s pomočjo oblikovanja izogniti, sta verjela, prek "arhitekture nestabilnosti" - bivalnega okolja, v katerem nobena ploskev ni povsem ravna, noben kot pravi in nobena vertikala res pokončna, kot je v osmrtnici povzel New York Times.

Preprečevanje stagnacije udobja
Prav ta arhitekturna načela sta zakonca očitno upoštevala pri gradnji svojega najslavnejšega projekta, stanovanjskega kompleksa Reversible Destiny Lofts - Mitaka (In Memory of Helen Keller) (Stanovanja preprečljive usode - Mitaka (V spomin Helen Keller)): v predmestju Tokia sta leta 2005 postavila skladovnico pisanih, asimetričnih stanovanj. Projektu je tistega leta članek posvetil tudi Newsweek: "V vsakem stanovanju je jedilnica z grobim, reliefnim podom, ki se naključno upogiba, spuščena kuhinja in delovna soba s konkavnimi tlemi. Električna stikala so nameščena na nepričakovanih mestih, tako da je treba po steni tipati za njimi. Vrata, ki vodijo na verando, so tako majhna, da se je skoznje treba splaziti. Ves čas izgubljaš ravnotežje in se loviš, včasih se primeš stebra, občasno pa se spotakneš in padeš."

Hiša, ki ti izostri čute
Arhitekta sta verjela, da se ljudem, ki živijo v tako zahtevnih okoliščinah, izostri živčevje, kar jim koristi tako po telesni kot tudi po duševni plati. S takim življenjem se da izogniti stagnaciji - in celo smrti - ki ju s seboj potegne življenje v udobju.

Madeline Helen Gins se je leta 1941 rodila v New Yorku; najprej je doštudirala fiziko in vzhodnjaške filozofije, nato pa se posvetila slikarstvu in se preživljala kot pesnica. Njen izdani prvenec je bil eksperimentalni roman Word Rain (oziroma: A Discursive Introduction to the Intimate Philosophical Investigations of G,R,E,T,A, G,A,R,B,O, It Says) iz leta 1969.

Z Arakawo, varvancem Marcela Duchampa, je začela sodelovati v šestdesetih; kmalu sta se poročila. Njuno prvo večje skupno delo, inštalacija platen, najdenih predmetov in aforizmov, ki sta jo naslovila The Mechanism of Meaning, je bila razstavljena že v številnih deželah po vsem svetu.

Med njunimi drugimi arhitekturnimi dosežki je še hiša Bioscleave (Življenje podaljšujoča vila), zdaj zasebna rezidenca na Long Islandu, postavljena v letu 2008. Hiša, ki sije v več kot treh ducatih barv, prav tako premore valujoča, sipinam podobna tla, katerih izbokline sledijo glavnemu ustvarjalnemu imperativu zakoncev Aragawa: "Obrniti zdrs človeškega življenja v globino."