Gre za premišljeno potezo, da nabor nominirancev razglasijo veliko pred podelitvijo nagrade, kar pomeni, da so do samega ovenčanja deležni konkretne medijske izpostavljenosti in promocije. Tako se lahko odvija tudi daljša javna debata o delu žirije, se pravi o pričakovanem zmagovalcu.

Kot poroča britanski The Guardian, so za letošnjo jubilejno (trideseto) nagrado predlagani Duncan Campbell, Ciara Phillips, James Richards in Tris Vonna-Michell. Tako so se med letošnjimi nominiranci znašli umetniki, katerih dela bi težko primerjali. Pri svojem ustvarjanju uporabljajo zelo različna izrazna sredstva – film, pripovedovanje, instalacije in tisk. Skupni imenovalec njihovega ustvarjanja pa je nemara le tehnika kolažiranja, ki pa jo vsak od njih uporablja povsem po svoje.

Dela s pristno družbeno in politično noto
Kot je povedala direktorica Tate Britain in predsednica žirije Penelope Curtis, jim je kot umetnikom skupna relativna neprepoznavnost v širši javnosti. To se je zdaj seveda že s samo nominacijo bistveno spremenilo, saj je dotična nagrada medijsko zelo izpostavljena. Curtisova je dodala še, da dela vseh štirih nosijo pristno družbeno in politično noto.

Duncan Cambell se ukvarja večinoma s filmom, Ciara Phillips se posveča tisku, ustvarjanju s tekstilom, fotografijo in stenskimi poslikavami, Tris Vonna-Michell pripovedovanju zgodb, kdaj tudi ob projiciranju podob, James Richards pa meditativnemu, poetičnemu kreiranju na temo užitka, senzualnosti in vojerizma.

Umestitev med najprestižnejša imena
Zmagovalec bo prejel 25.000 funtov (približno 30.000 evrov), kar je najverjetneje pomembnejše, pa je dejstvo, da zmaga pomeni uvrstitev med najprestižnejše sodobne vizualne umetnike, katerih dela dosegajo vrtoglave cene. Med dosedanje zmagovalce spadajo na primer zveneča imena, kot so Malcolm Morley, ki je pred tremi desetletji postal prvi Turnerjev lavreat, nato Rachel Whiteread, Damien Hirst, Steve McQueen in lanska zmagovalka Laure Prouvost.

Nagrada nosi ime po Josephu Mallordu Williamu Turnerju, britanskem slikarju s preloma osemnajstega in devetnajstega stoletja, podeljujejo pa jo umetnikom do petdesetega leta starosti. Za dotično nagrado je znano, da vsakoletna razglasitev nominirancev v javnosti sproži zelo različne odzive – od zabavanja ali pozitivne osupnjenosti pa vse do razkačenosti ali celo jeze.