Janez Knez se je rodil leta 1931 na Dobovcu nad Trbovljami, kjer je do druge svetovne vojne končal tri razrede osnovne šole. Med vojno je bil skupaj z družino izgnan v taborišče. Po koncu vojne je dokončal osnovno šolo in se vpisal na ljubljansko šolo za umetno obrt. Leta 1954 se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Leta 1964 je študijsko potoval v Egipt, leta 1987 pa v Pariz. Do sredine 80. let je deloval kot likovni pedagog v osnovnih šolah v Trbovljah, pozneje pa kot svobodni umetnik.

Okrogli jubilej je prinesel retrospektive
Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Fakinovo, Župančičevo in prvojunijsko nagrado, odkupno nagrado na 15. in 17. mednarodnem grafičnem bienalu ter beneškega orla na Intartu v Vidmu v Italiji. Leta 2001 so ob umetnikovi 70-letnici pripravili retrospektivo njegovih del v trboveljskem delavskem domu in predstavili monografijo, ki je izšla pri Pomurski založbi. V letu 2002 je sledila umetnikova retrospektiva v ljubljanski Mestni galeriji.

Od trboveljske industrije do vrnitve k naravi
Kot je v monografiji zapisal Aleksander Bassin, je Knez prevzel lahkotnega in sproščenega duha poetičnega realizma iz svojega študija na akademiji pri profesorju Maksimu Sedeju. Po vrnitvi v Trbovlje se je znašel razpet med čustvenim odnosom do krajine in izrazito racionalnim odnosom do industrijske pokrajine. Po začetnih grafičnih ciklusih, ki so bili posvečeni zasavskim revirjem, je na začetku 60. let izpeljal lastno različico informela, nato pa prešel v skripturalno gesto. V njej je opredelil ornamentalni figuralni vzorec, v katerem je povzel motivni nered, od naivne otroške risbe do ljudskega podobarstva, je zapisal Bassin.

V 90. letih je znova odkril naravo tako, da je skušal vzpostaviti ravnotežje med sliko, ki govori zase, in sliko, ki je obenem podoba nekega doživetja. Zdi se, da je v celotnem opusu iskal odgovor na zapleteno vprašanje, ki izvira iz 20. stoletja, kaj je dokončno - umetnost ali narava, je še zapisal avtor monografije.