Gigerjeva dela niso le sodobne variacije umetnin velikih nadrealistov, kakršen je bil Salvador Dalí. Gigerjev nadrealizem je povsem samosvoj - označili so ga z izrazom biomehanicizem.

Švicarjev opus namreč poseljujejo hibridi fantazijskih bitij in mehanskih delov, ki tematizirajo odnos med človeškim bitjem in strojem Med njimi je tudi skulptura Osmega potnika (Alien), "ksenomorfa", ki ga je H. R. Giger zasnoval za serijo istoimenskih znanstvenofantastičnih filmov.

Oskarjevec
Prvo poglavje tetralogije iz leta 1979 režiserja Ridleyja Scotta je H. R. Gigerja tudi prvič predstavilo širši javnosti, saj je Švicarju prineslo tudi oskarja za vizualne učinke. Sadove Gigerjeve domišljije lahko občudujemo tudi v naslednjih delih filma Osmi potnik ter v grozljivki Poltergeist, pri Tuji vrsti in predlani pri Prometeju. Ljubitelji računalniških iger ga poznajo po delu Dark Seed (1995).

Giger je, kot poročajo tuji mediji, umrl že v ponedeljek; zanj so bile usodne posledice padca po stopnicah, ki se mu je doma primeril prejšnji teden.

H. R. Giger je poznavalce in ljubitelje sodobne umetnosti opozoril nase že v šestdesetih, ko je v Zürichu študiral arhitekturo. Načrtovanju arhitektonskih elementov pa se nikoli ni mogel povsem posvetiti. Svoj čas je razpel med ustvarjanje slik, plastik, fotomontaž, skulptur in risb, znamenita pa je tudi njegova notranja oprema gradu Harkonnen. Ta oprema naj bi bila del scenografije filma Dune, ki naj bi ga režiser Alejandro Jodorowski posnel po istoimenskem romanu Franka Herberta. (Film je leta 1984 sicer posnel David Lynch, ki pa v filmu ni uporabil Gigerjevega pohištva.)

Sanjske pokrajine
Hans Rudolf, kot je bilo Gigerju v resnici ime, se je v švicarskem mestu Chur rodil leta 1940. Že kot otroka ga je začel zanimati fenomen sanj. Vedno znova so ga v spanju preganjale vizije utesnjenih prostorov, iz katerih ne more najti izhoda. Da bi pregnal svoje travme, je začel svoj mračni sanjski svet prelivati na papir. Ni kaj dosti pomagalo in Giger je do konca ostal glasnik mračnega sveta, s katerim se nihče ne bi rad soočil.

Dober primer njegovega ustvarjanja je tudi naslovnica za album Brain Salad Surgery (1973) britanske rockovske skupine Emerson, Lake and Palmer; zamislil si je človeško lobanjo, vpeto v stroj. "Zdi se mi, da moje slike največji vtis naredijo na ljudi, ki so, no, ki so nori. Številni razmišljajo na tak način kot jaz. Če jim je všeč moje delo, so ustvarjalni ... ali nori," je leta 1979 izjavil v intervjuju za revijo Starlog.

Hoteli so ga na svojih vinilkah
Rekrutirali so ga tudi drugi glasbeniki: zamislil si je naslovnico za samostojni album Debbie Harry, Koo Koo. Njegov verjetno najbolj zloglasni izlet v svet glasbe pa je bil poster, zložen v ovitek albuma Frankenchrist skupine The Dead Kennedys. Zaradi podobe cele vrste genitalij se je moral pevec Eric Reed Boucher (alias Jello Biafra) pred sodiščem zagovarjati zaradi distribucije za mladoletne neprimernih vsebin.

S tragedijo na osebnem področju se je moral umetnik soočiti leta 1975, ko je njegova partnerica - in model za številna njegova dela - Li Tobler naredila samomor. Leta 1982 se je nato poročil z Mio Bonzanigo, a sta se pozneje ločila.

Kupil si je grad
Številni Gigerjevi kipi, slike, pohištvo in druga dela so zdaj na ogled v umetnikovem muzeju v Gruyeresu v Švici, ki ga vodi žena Carmen Maria Scheifele Giger. Muzej, ki je odprt že od leta 1998, razstavlja tudi zaklade iz Gigerjeve osebne zbirke (v lasti je imel tudi nekaj Dalíjevih del). Še lani je bil sprejet v Dvorano slavnih znanstvene fantastike (v družbi odličnih kolegov, Davida Bowieja in J. R. R. Tolkiena).