Folklornike iz Artič združuje veselje do ohranjanja ljudskega izročila skozi ples, petje in dramsko igro. Foto: Arhiv skupine
Folklornike iz Artič združuje veselje do ohranjanja ljudskega izročila skozi ples, petje in dramsko igro. Foto: Arhiv skupine
false
Med letoma 2009 in 2016 so bili petkrat na državnih srečanjih folklornih skupin. Dvakrat so na državnem srečanju prejeli zlati plaketi s posebno pohvalo, in sicer prvo za spodbujanje ljudskega načina petja v folklorni skupini (Beltinci, 2013), drugo za dovršeno izvedbo plesne postavitve (Sežana, 2014). Vsako leto sodelujejo tudi pri organizaciji mednarodnega folklornega festivala SloFolk in se udeležujejo mednarodnih festivalov doma (Folkart Lent v Mariboru, 1997 in 2011) in tujini. Foto: Arhiv skupine
false
Na državnem srečanju folklornih skupin v Beltincih, kjer so se predstavili s kozjanskimi plesi. Foto: Arhiv skupine
false
Pogovarjali smo se z Andrejo Brili, predsednico odrasle folklorne skupine, Gregorjem Tuljakom, mentorjem in vodjo vaj ter garderoberko Heleno Fakin. Obiskali smo jih na vajah, saj se že vneto pripravljajo na decembrski koncert. Foto: Bojana Lekše
V Osnovni šoli Artiče imajo otroško folklorno skupino, če je možnost, deluje ta tudi v okviru društva. Sogovorniki so povedali, da imajo trenutno premalo članov za mladinsko skupino, zato so mladinci v odrasli skupini. Foto: Bojana Lekše

Pogovarjali smo se z Andrejo Brili, predsednico odrasle folklorne skupine, Gregorjem Tuljakom, mentorjem in vodjo vaj ter garderoberko Heleno Fakin. Obiskali smo jih na vajah, saj se že vneto pripravljajo na decembrski koncert.

Kako bi na kratko opisali vašo folklorno skupino in koliko članov trenutno šteje? Andreja: Skupina je bila ustanovljena 1967, z nekajletnim premorom deluje vse do danes, tako da se bomo že zdaj začeli pripravljati na 50. obletnico. Do leta 2014 je skupino in vaje vodil gospod Zdravko Dušič, zatem je vodenje vaj prevzel Gregor Tuljak, jaz pa predsedniško funkcijo. Plešemo plese iz vseh slovenskih pokrajin, še posebej smo ponosni na plese z okolice Brežic, saj smo edina skupina v Sloveniji, ki jih pleše. Obe postavitvi je za nas pripravil Mirko Ramovš. Trenutno je v skupini 40 plesalcev in plesalk ter dve godčevski skupini. Najstarejši član je Jože Strnad na kontrabasu in baritonu, ki je star 65 let, najmlajša plesalka pa 13 let.

Kako se ujamete, saj imate v skupini tri generacije od najmlajših do starejših?Gregor: Kot vodja skupine lahko povem, da je včasih res težko. Menim, da nas združuje druženje na vajah in nastopih. Imamo se fajn, zato menim, da smo tudi skupaj. Zraven pa seveda počnemo to, kar nas vse veseli in druži, se pravi plešemo.

Helena: Res pa je, da so Artiče že od nekdaj znane po folklorni dejavnosti. Večina nas je začela plesati že v osnovni šoli pri osmih ali devetih letih in potem smo pri folklori tudi ostali.

Po čem ste najbolj prepoznavni, glede na to, da je v Sloveniji kar nekaj folklornih skupin?
Andreja: Od drugih skupin se ločimo predvsem po plesih iz okolice Brežic, in sicer Po Jurjevem in Kmečkem balu, za te plese imamo rekonstruirane tudi ustrezne kostume iz tega obdobja.
Helena: Večje skupine prihajajo iz večjih mest, mi smo pa z vasi.

Kaj je značilno za kostume z brežiškega področja?
Gregor: Če vprašate plesalce, vam bodo odgovorili, da so zelo vroči.
Helena: Nekaj kosov oblačil je iz volne. Ženske imajo volnene nogavice, spodnje krilo, dolgo spodnje krilo oziroma unterco in gležnjarje ter pokrivala oziroma rute. Ločimo dva sloga, in sicer panonskega in alpskega. Potem se razlikujejo tudi krila, saj so ena bela in do pasu, druga pa različnih barv in čez prsi, se pravi krila z životkom. Zraven je še bela srajca in čez ogrnjen volnen plašč. Moški panonski stil je v beli barvi, za alpskega so značilne irhaste hlače, zgoraj srajca in telovnik, čez pa volnen plašč. Ko se moramo na hitro preobleči, moraš res vedeti, kje imaš vse pripravljeno. V Sloveniji se za vsak ples preoblečemo, saj je veliko tipov folklornih kostumov. Obstajajo države, ki plešejo plese različnih pokrajin v enakih kostumih.

Kako je z ličenjem in nakitom?
Helena: Na večjih prireditvah, kjer so kamere, imamo ženske in moški obvezno puder. Pri dekletih je obvezno še rdečilo za ustnice in lica. Lasje morajo biti spleteni v kite. Dekleta naj bi imela dolge lase, če jih nimajo, imajo različna pokrivala, kar se razlikuje od pokrajine do pokrajine. Zdaj si pomagamo tudi s kakšnimi umetnimi lasnimi kitami. Nastopamo brez nakita, dekleta ne smejo imeti pobarvanih las s kakšno moderno barvo, na primer rdečo, viola, v tem primeru nosijo pokrivala. Niti se ne sme videti tetovaž.
Gregor: Takrat tega ni bilo in mi predstavljamo preteklost. Ne nosimo svetlečih ur ali uhanov.
Helena: Tudi modna očala niso zaželena, predvsem na srečanjih več skupin, zato priporočajo leče, niso pa obvezne. Celotna podoba mora biti usklajena.

Kaj je značilno za brežiška plesa Kmečki bal in Po Jurjevem?
Gregor: Posebna je glasba. Večinoma smo imeli spremljavo harmonike kot glavne melodije, nato smo se morali navaditi plesati na spremljavo godalne skupine – violine, kontrabasa, pozneje smo dodali še oprekelj, kar je bilo za skupino najtežje.

Ste imeli kaj težav z iskanjem glasbenika, ki zna igrati oprekelj?
Gregor: Seveda. Najprej se ga je lotila igrati naša članica, pozneje pa domačin iz Artič, ki je glasbeni navdušenec in je z veseljem sprejel izziv. Sam je napisal tudi glasbeno spremljavo zanj.

Veliko nastopate po svetu. Kje vse ste že nastopali?
Andreja: Bili smo na Hrvaškem, Češkem, v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Italiji, Avstriji, po dvakrat v Franciji, na Škotskem in v Nemčiji ter trikrat na Poljskem.
Gregor: Običajno izvedemo eno ali največ dve gostovanji v tujini.

Kako ljudje sprejmejo vaše nastope?
Gregor: To je odvisno od države, v kateri nastopamo. Doživeli smo tudi to, da so se gledalci pogovarjali in je bilo, kot da nas ni. Imeli smo pa tudi občinstvo, ki je z zanimanjem gledala in nas ves čas spodbujala.
Helena: Če je nastop v dvorani, občinstvo diha z nastopajočimi, kar začutimo tudi na odru.

Kako so vas sprejeli v tujini?
Andreja: Če v tujini poznajo harmoniko in je ta glasba tam prisotna, je slovenska folklora bistveno bolj sprejeta, gledalci se bolj vživijo v nastop in pokažejo več navdušenja, kot tam, kjer tega ni.
Gregor: Enkrat se mi je celo zgodilo, da sem podpisoval avtograme. Ni mi bilo jasno, zakaj, ampak tako so želeli.

Helena, vi plešete že 17 let. Ste opazili, kakšno razliko od vaših začetkov pa do danes?
Helena: Začela sem pri osmih letih. Učiteljica v šoli je prevzela skupino in mi smo se vključili. Po dveh letih plesa in druženja se nam je ponudila možnost odpotovati v tujino, in sicer v Turčijo. Tega dogodka se spomnim, kot bi bil včeraj. Folklorna skupina, letalo in potem Turčija. Nepozabna izkušnja. Potovanja, nastopi in druženje s sovrstniki nas je vleklo naprej. Takrat smo se že kot otroci družili, spoznavali in je bilo vedno fajn. Pa tudi iz leta v leto se je večala pripadnost skupini. Če primerjam prehod iz otroške v mladinsko skupino takrat, ko sem bila jaz otrok in danes, opažam, da danes ni več takšne pripadnosti skupini, niti odgovornosti do nje, kot je bila takrat. Tu je res ogromna razlika.

Vsako leto pripravite letni koncert. Kdaj se že začnete pripravljati in od kod ideje?
Gregor: Vsako leto je drugače. Trudimo se, da se ne ponavljamo, in imamo vsako leto nekaj novega. Vedno vključimo del tistega, kar smo imeli na folklornem srečanju tekoče leto. Vsako leto sestavljajo program za koncert drugi, včasih še s kom sodelujemo. Letos ga pripravljamo sami, tako da so program napisale naše članice.
Andreja: Pripravljati se začnemo na začetku nove sezone. Sredi septembra oziroma začetek oktobra. Začnemo s plesnimi vajami in tudi organizacijskim delom koncerta. Razmišljati začnemo o sami tematiki in koga povabiti. Zelo intenzivne priprave na koncert so zadnje tri mesece.

Nam boste izdali, s čim nas boste presenetili 3. decembra na letnem koncertu
Gregor: Naslov koncerta je Ko bom velik, bom …
Helena: Ena želja je, se pravi da gre za pričakovanje, tako kot smo mi v pričakovanju.

Imate v načrtu kakšne spremembe, novosti?
Gregor: Želimo ohraniti druženje, da člani z veseljem prihajajo in se vedno kaj novega dogaja. Če se ponavljamo, ljudje izgubijo interes. Moramo se kar truditi, da jih obdržimo, ne samo, da jih privabimo.
Andreja: Ves čas skrbimo zato, da ohranimo trdno jedro skupine, ki privablja nove in obdrži stare člane.
Gregor: Ko sem prišel v odraslo skupino, sem bi na to ponosen. Zdaj pa se je treba za člane kar truditi, da ostanejo.

Bojana Lekše