Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 5 glasov
Ocenite to novico!
Četudi bo kultni režiser David Lynch zatrjeval, da mu je bila ideja za samostojni album položena že v filmski zibelki medsebojnega sodelovanja in dopolnjevanja s hišnim skladateljem Angelom Badalamentijem, sem trdno prepričan, da je tisti najmočnejši zagon predstavljalo Lynchevo gostovanje na ploščku Dark Night Of The Soul, ki sta ga pred dvema letoma podpisala Danger Mouse & Sparklehorse.
O zadnjem smo na naših straneh že pisali, tokrat pa je pred nami album Crazy Clown Time, v bolj ali manj Lynchevi režiji. Album Crazy Clown Time je namreč dejansko nastal v Lynchevem studiu, kjer se zlivajo fascinantne filmske in zvočne sekvence, ob veliki pomoči in asistenci njegovega vodilnega zvočnega inženirja Deana Hurleyja. V skladbi Pinky's Dream, ki naj bi odigrala tisto promocijsko vabo, gostuje Karen O, pevka newyorške skupine Yeah Yeah Yeahs, toda celotnega ploščka ne gre soditi zgolj po tej skladbi, saj niste pravzaprav še nič slišali.
Album Crazy Clown Time je bil, vsaj po Lynchevih besedah, zamišljen kot nekakšno introvertirano popotovanje v bluesu, ki ga je stari maček filmskega (ne)lagodja zapeljal v elektronske vode. V skladbi Good Day Today je Lynch z uporabo vokoderja in transcedentalnega ponavljajočega se elektronskega minimalizma ustvaril ultimativno miniaturo, ki se je ne bi branili niti nadobudni varovanci založbe Kompakt. V nadaljevanju pa produkcijski in aranžerski preobrat – skladba I Know je morda na sledi tistemu, kar si je Lynch omislil kot samosvoj blues, toda lahko bi jo podpisali huronski blueserji MakeUp kot tudi Jesus Lizard, pred zajtrkom, ko se Yowove glasilke še niso ogrele.
Seveda so vse te primerjalne prispodobe lahko povsem drugačne, toda to je Lynchev večni trik, ki se tudi pri glasbi ni spremenil. Od nas zahteva, da si sami razložimo njegove zgodbe. Da uporabljamo možgane!
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović
