Malo zato, ker prihajajo iz Pomurja, dežele na robu, ki ni ravno znano rapersko, prej izjemno alterrockovsko območje, še bolj pa zaradi zvočne podobe, ki temelji izključno na bazičnih rockovskih glasbilih, kar je v obdobju vsenavzočih digitalnih beatov vse redkejši žanrski pojav. Tako kot denimo N'Toko, so torej tudi Stekli psi pomemben akter domačega hip hopa, ki sicer niso njegov značilen, zato pa so toliko bolj zanimiv in v širšem kontekstu pomemben predstavnik.
Po prepričljivem prvencu Koga briga, s katerim so pred dvema letoma močno opozorili nase, tokrat nadaljujejo in predvsem nadgrajujejo zgodbo s Čisto vestjo. Album, ki so ga znova izdali pri agilni lokalni neodvisni založbi God Bless This Mess, prinaša trinajst slogovno raznolikih in tehnično dovršenih skladb, ki očarajo tako s skladnostjo vokalov in instrumentalnih podlag kot z ujemanjem besedil in glasbe.
Njihova bodisi družbeno- in socialnokritična bodisi samoizpovedna lirika je na stežaj odprta vplivom prostora in časa, a hkrati zazrta v lastno intimo, zdaj jezna, hip zatem že nostalgično mehka. Nadvse verodostojna refleksija, podana prek zmesi urbanega slenga in mehkega domačega narečja, skozi katero se je brez posebnega napora mogoče prebiti s pomočjo priložene knjižice.
Če se je ob poslušanju debitantskega albuma morda še zdelo, da gre pri zasedbi za vzorno simbiozo dveh polovic – za instrumentaliste na eni in oba MC-ja na drugi strani -, tokrat vsa peterica deluje kot enoten organizem. In to neodvisno od tega, ali gre za hiter in nabrit, dinamičen 'nažigaški' funk, za spogledovanje s progresivnim rockom, tu in tam celo svojevrstnim power popom ali za bolj umirjene, ležerne, z džezom in ambientalom okužene skladbice.
Stekli psi so se dokazali kot zasedba, ki natančno ve, kaj hoče, ima za to dovolj ustvarjalnega potenciala, ki ga izkoristi v velikem slogu, a s svojimi ambicijami ne obremenjuje niti sebe niti poslušalcev. To pa je že redka, zato pa toliko bolj cenjena odlika.
Ocena: +4; piše Dušan Jesih