Deveti studijski album Jamieja Stewarta prihaja na petah predlanskega Dear God, I Hate Myself. Foto:
Deveti studijski album Jamieja Stewarta prihaja na petah predlanskega Dear God, I Hate Myself. Foto:

Devet albumov v devetih letih, če se osredotočimo le na studijske albume brez posnetkov v živo in posebnih omejenih izdaj za japonsko glasbeno tržišče. Toda smeh ali posmeh hitro izgine, ko se poglobite, če še nikoli niste, v pesmarico skupine Xiu Xiu in spremljajoči zvočni avizo.

Xiu Xiu svojo elegično, agresivno in tudi za današnje čase povsem nekonvencionalno godbo, ki korenine vleče iz vsega, kar je Jamie poslušal kot gimnazijec v kalifornijskem San Joseju, vešče uporablja za t. i. "pro liriko". Povsem je, denimo, jasno, komu ali čemu je namenjena skladba I Love Abortion, ki v pospešenem kitarskem loopu prikliče minimalističen duh kultnih newyorških Suicide. Ali pa hudičeva klavirska balada Black Drum Machine s presunljivo potresnim verzom "Your father was the first man inside of you".

Skupina Xiu Xiu na svojem novem albumu Always pretaka notni zapis popolnega nelagodja (Gal Mudin, Factory Girl), ki nima namena žugati, temveč storjeno ali doživeto razgaliti v vseh (ne)življenjskih odtenkih. Morda se na prvi pogled ali ob prvem poslušanju dozdeva, da se ti odtenki, ki so vsekakor oropani toplih barv ali zvokov, mešajo povsem brez sinhronizacije (Born To Surfer) ali občutka za estetiko (The Oldness), toda to naj bi bil problem za poslušalca, vajenega le glasbenega leporečja in življenja v zlati kletki.

Ocena : 4; piše Miroslav Akrapović