Sofisticirani derivat kitarskega popa in vedno angažirana poezija, velik aranžerski razpon in zvočno-lirična prožnost. Vešče pakirane pop skladbice, ki nagovarjajo in opozarjajo. Foto:
Sofisticirani derivat kitarskega popa in vedno angažirana poezija, velik aranžerski razpon in zvočno-lirična prožnost. Vešče pakirane pop skladbice, ki nagovarjajo in opozarjajo. Foto:

Seveda imam ob tem v mislih sofisticirani derivat kitarskega popa, ki je, ob vedno angažirani poeziji skupine Yeasayer, prej »top« kot »flop«. Četudi so nekateri novinarski kolegi tretji album skupine dočakali »na nož«, cinično primerjajoč Yeasayer z newyorškimi rojaki Scissor Sisters, se morda prav v tej posplošeni ugotovitvi zrcali vsa morfologija njihovega izraza. Namreč, Yeasayer je skupina, kako se to pri nas lepo po domače reče, hudih muskontarjev, ki, če parafraziram lastno ugotovitev njihovih prejšnjih del, svojo »popkonjenico globokih misli« spretno uporablja ali izrablja za nešteta agregatna stanja zvoka. In to počne še od svojega prvenca All Hour Cymbals, ki so ga nekateri vrli glasbeni poznavalci ocenjevali kot sodobne refleksije Talking Heads!? In to so počeli tudi na že omenjenem Odd Blood, ki so ga drugi nekateri opisovali kot lahkotno B-stran, prav tako rojakov TV On The Radio!?
Čisto preveč primerjav, brez pravega bistva! Morda je tako zaradi velikega aranžerskega razpona in zvočno-lirične prožnosti, ki jo premorejo Yeasayer in ki ni izjema (Reagan's Skeleton, No Bones, Henrietta, Demon Road) tudi na tem albumu. A bom ostal pri »globokoumni popkonjenici«, ki vešče pakira svoje popskladbice, nagovarja in opozarja. Staro in mlado.

Ocena: 4; Piše: Miroslav Akrapović